Vsega še ni izpolnil

Že dolgo ne (če sploh kdaj) tako velik. Širok nasmeh. Stisk roke. Objemi. Čeprav nisem bila na prvenstvu v Južni Koreji, teh občutkov po zadnji tekmi v sezoni nisem zgrešila. Govorim o občutkih, ki jih je ob zadnjem zvoku sirene pokazal sicer vedno na videz resni, strogi, hladni, kdaj pa kdaj tudi mrki Matjaž Kopitar. Strateg slovenske reprezentance v približno 95 odstotkih ne kaže nikakršnih čustev. Ne ob danih golih, ne ob napakah, ne ob zmagah. Na klopi skorajda nikoli. A tu je preostalih pet odstotkov, ko me postavi na laž in pokaže vse občutke. V soboto je tiste vesele še kako.
Veselje igralcev ob zadnji zmagi je bilo veliko, a nič večje kot veselje strokovnega štaba, ki je teden dni iskalo rešitve, s katerimi bi risi lažje prihajali do zmag. Pot v Gojangu je bila še kako trnova, zahtevna, živčna, a brez težav lahko rečem konec dober, vse dobro. Za umetniški vtis to pot slovenski četi ne bom podelila visokih, lepih ocen, ki si jih je recimo prislužila lani v Stockholmu, toda v švedski prestolnici te niso imele kakšnega pomena. Vsi bi dober vtis takrat v trenutku zamenjali za gol, dva, tri ali točko, dve, tri več, a tako prvih kot drugih je bilo pred slabim letom dni na slovenskem računu premalo, vnovično slovo od elite je bilo (kot vedno) boleče.
Ekspresni povratek med 16 najboljših reprezentanc sveta smo pričakovali vsi, katerih hokej je del našega vsakdana, čeprav verjamem, da se je v zadnjih mesecih našlo še kar nekaj takih, ki so jih risi z vtisom v Sočiju tako navdušili, da so rekli, "ta naloga jim bo uspela brez večjega naprezanja". Naloga je bila opravljena, ekspresen povratek je zdaj realnost, a brez naprezanja še zdaleč ni šlo.
Kmalu bom to naprezanje tudi jaz pozabila, a nikoli te sezone. Najlepše. Olimpijske. In na koncu tudi zlate. Februarske predstave so bile še pred nekaj leti nepredstavljive, toda februarja so risi sanjali sanje mnogih. Vesela sem, da je kolektiv, ki si je že zaradi uvrstitve na olimpijske igre prislužil naziv ekipa leta 2013 (verjamem, da ji naziv tudi v letu 2014 ne bo ušel), v Južni Koreji nadgradil uspeh iz Sočija.
Za vse, kar naši oklepniki dosegajo, že dalj časa odkrito "krivim" le enega človeka. Matjaž Kopitar je v dobrih treh letih in pol poskrbel za preporod reprezentančnega hokeja in v to res verjamem. Olimpijske igre so seveda vrh vsega, a že prej so se naši fantje dobro spopadali z največjimi velesilami, o tem je znal kot prvi prepričati tako varovance kot tudi javnost.
Če bi bilo po moje, bi Kopitarju že februarja dala v podpis pogodbo za isto delovno mesto za novo dolgoročno obdobje (vem, da ne gre tako, a vseeno …). Zdaj je to gotovo že dobil, če jo bo sprejel, pravi, da se še ni odločil, v soboto je sicer govoril, da si želi večjo bazo za SP na Češkem, kar bi morebiti lahko že jemali kot smernico, kam se nagiba.
Že dalj časa sem seznanjena s ponudbami klubov, ki jih ima strateg na mizi, a upam, da bodo te ostale prav tam, kjer so, in povrhu nepodpisane. Kakšne so njegove ambicije, ne vem, a vem, da vseh ciljev kot selektor ni dosegel. Da, povedel je rise do olimpijskih iger, z njimi tam zrežiral dve zmagi, dvakrat se je uvrstil med elito. Lepo in nepozabno. A po drugi strani je dvakrat iz elite tudi izpadel in v tem vidim edini vzvod, ki bi tehtnico prevesil na stran Slovenije. Slovenija si ne zasluži le uvrstitve v elito, zasluži si več. Cilj je stalno igranje na najvišji ravni svetovnega reprezentančnega hokeja, kjer še čakam, da se bo na vseh sedmih tekmah pokazala v vsej svoji veličini. Tega je sposobna, a trenutno mislim, da bi se risi v pravi luči pokazali le pod Kopitarjevim vodstvom. Ne verjamem, da je rekel zadnjo s svojimi "fantini", ni še izpolnil vsega, kar si je zadal. In če to ni dovolj velik izziv …