Veš, pogovarjava se o nogometu

Čeprav je bil Branko Elsner star že 51 let, ko sem se rodil tistega decembrskega dne leta 1980, sem bil pozneje delež te velike časti, da sem lahko sedel za isto mizo z njim. Deležen sem bil ene največjih časti, ki me je doletela v mojem življenju - da sem se lahko pogovarjal z njim. Z gospodom profesorjem. S Profesorjem. O nogometu, seveda.

Tedaj sem bil še nadobudni honorarni novinar Dnevnika, ko mi je tedanji urednik športa Boštjan Istenič zaupal članek o Otroški nogometni šoli Ljubljana. Nekako sem se dokopal do številke Branka Elsnerja, ga poklical in pobaral, ali bi mi zaupal nekaj misli o enem od številnih projektov, ki se jih je lotil na svoji neverjetno pestri življenjski poti. Ker sem tedaj kar prekipeval od energije in se mi je ves čas nekam tako mudilo, da sem težko deset minut sedel pri miru, sem pričakoval, da bo diktafon prižgan kakšnih deset minut, nato se bom vrnil v redakcijo in začel udrihati po tipkovnici. Tri ure po tem, ko sva se usedla za isto mizo na vrtu enega od ljubljanskih gostinskih lokalov, sva še vedno brezskrbno kramljala. Tedaj naju je zmotilo mlado dekle (kasneje sem jo spoznal tudi osebno, njegovo vnukinjo Aljo), pocukalo sivolasega gospoda za rokav in potarnalo, da sta bila dogovorjena že pred eno uro in da ga še vedno čaka.

"Še malo počakaj, kmalu bom. Veš, pogovarjava se o nogometu," ji je s prijaznim glasom, ki je bil tako ali tako njegov zaščitni znak, odgovoril moj sogovornik. Nato sva se pogovarjala še kakšne pol ure, ko je vendarle zaključil in se poslovil, sem dobil občutek, da bi lahko kramljala v nedogled. Danes težko opišem, kako sem se počutil tedaj. V prvi vrsti sem bil počaščen, hkrati sem čutil neverjetno zadovoljstvo, ker sem se lahko s tako velikim človekom pogovarjal o stvari, ki naju je - čeprav desetletja narazen - zasvojila. Da je bil Branko Elsner zapisan nogometu, seveda ni nobena skrivnost. To je bila zanj več kot strast. Tiste dobre tri ure so mi ponudile dokaz, da je dejansko dihal z nogometom. Dihal je z njim in zanj. Nogometu pa je dal toliko, kot mu pri nas v vsej njegovi zgodovini verjetno ni dal nihče.

To ni bilo ne moje prvo ne moje zadnje srečanje z njim. Ko sem ga videl prvič, sem bil star šele dobrih deset let. Tedaj sem treniral nogomet pri Slovanu, ko je med enim od treningov na tribuno na Kodeljevem prišel sivolasi gospod, ki so ga vsi pozdravljali, ki so ga vsi gledali z občudovanjem. Nato je prišel ob rob igrišča in s trenerjem spregovoril nekaj besed. "Veste, to je gospod Branko Elsner. On je doktor nogometa," nam ga je predstavil trener. Lahko si mislite, kako so te besede vplivale na nas. Tedaj je bil nogomet za nas pač zgolj igra, v kateri smo predvsem uživali. On pa je bil doktor tega. Kakšna beseda s težo za naše mlade možgane. Doktor nogometa. Bili smo osupli. Ko sem se vrnil domov, sem hitel razlagati, kaj se je zgodilo. Predvidevam, da sem razlagal, kot da sem ravnokar ugledal enega od svetovnih čudes.

Ko me je še zadnjič doletela čast, da sem lahko pokramljal z Branko Elsnerjem - pred približno petimi leti v okolici Domžal -, je bolezen že terjala svoj davek. Njegove misli niso bile več tako prodorne kot nekoč, toda še vedno je bil prisoten tisti žar. Dobil sem občutek, da so se mu zasvetile oči, ko sva z novinarskim kolegom pojasnila, da sva se prišla pogovarjat o - nogometu. Tedaj žal ni bilo mogoče, da bi se zaklepetali, kot sva se tistega vročega poletnega dne v Ljubljani. A vsak stavek, ki je prišel iz njegovih ust, sem kar požiral. Danes mi je vsekakor žal, da sem tega enkratnega gospoda spoznal šele tako pozno. Da - recimo - nisem bil v živo priča njegovim igralskim in trenerskim časom.

Zgodovina te veličastne igre, ki me je omrežila že kot nekajletnega otroka, me je vedno privlačila, in če bi imel časovni stroj, bi se v preteklost vsekakor vračal tako, da bi lahko pobližje spremljal Elsnerjevo neverjetno življenje. Da bi se na lastne oči prepričal o spoštovanju, ki si ga je kot Slovenec s svojim delom in predvsem tistim zanj tako značilnim očetovskim pristopom pridobil v sosednji Avstriji. O tem, kako je kot avstrijski selektor na Dunaju potolkel veliko Nemčijo - s 4:1, kar je še vedno zadnja zmaga naših severnih sosedov nad mogočnim elfom. O dveh zmagah v mednarodnem pokalu mitropa in ostalih lovorikah, ki jih je osvojil z Innsbruckom. O vsem, kar je pač dal temu, kar je tako ljubil in oboževal.

Niti v sanjah si ne bi drznil zapisati, da sem poznal tega velikana slovenskega nogometa. Ne, niti v sanjah ne morem zapisati, da vem, kdo je bil Branko Elsner. Vem pa, da je dal nogometu toliko, kot morda celo nihče drug pri nas. Vem, da je bil pionir, ki je postavil temelje, na katerih danes stojimo vsi mi, ki se tako ali drugače ukvarjamo z nogometom. In če bi imel to moč, bi znal počastiti legendo z veliko začetnico. Postavil bi mu spomenik, po njem bi poimenoval največji stadion v državi. Naredil bi vse, da bi lahko tudi mlajše generacije vedele, kdo je bil Branko Elsner. Da bi ga spoznali tudi tisti, ki jih nikdar ne bo doletela čast, kakršna je mene kar trikrat. Če tedaj še nisem znal pravilno ceniti tistih nekaj ur svojega življenja, ki mi jih je namenil Profesor, danes vem, da je bilo to nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v moji karieri nogometnega novinarja. Prepričan sem, da me nikdar več ne bo doletela čast sedeti za mizo s takšnim velikanom. Zato lahko rečem le - hvala! Hvala za vse, Branko Elsner. Hvala, gospod Profesor. Pogrešali te bomo. Počivaj v miru.