Bilo je že kar pozno zvečer, bil sem že pošteno utrujen ter sem komaj čakal kombinacijo prhe in postelje v kateremkoli vrstnem redu. "Arnaud te išče, čim prej bi rad govoril s teboj," je zadihano dejal, takoj ko je pritekel do mene. Čeprav sem tukaj šele deset dni in čeprav moj hotel s 154 sobami nikakor ni kak družinski penzion, v katerem bi vsi zaposleni poznali vse goste, smo navezali zelo pristne stike. Bruno, ki v tej zgodbi ne nastopa, lahko ob katerikoli uri poskrbi za kakršenkoli prigrizek, Tobias je najvišje na hierarhični lestvici med brazilskimi uslužbenci, Arnaud pa je edini nad njim, in sicer gre v skladu s politiko francoske verige za direktorja, ki prihaja iz te države ter zgolj začasno živi v Braziliji. In Arnaud, torej francoski direktor hotela, v katerem bivam, je želel govoriti z menoj. "Lahko jutri zjutraj ali mora biti še danes," sem vljudno vprašal v prepričanju, da je Francoz tako ali tako že odšel k počitku. "Če je mogoče, takoj zdaj. Še vedno je nekje tukaj, ga grem poiskat. Usedi se, popij pivo na naš račun in, prosim, počakaj," je pokazal k baru. Ker je eno od brazilskih piv resnično odlično in ker me je na tej točki že pošteno dajala radovednost, sem se povzpel na stol, naslonil na točilni pult, se nasmehnil natakarici, pivu dodal še naročilo slastne čokoladice na lasten račun in počakal. "Andrej, končno te vidim," je kmalu prišlo izza hrbta v angleščini z močnim francoskim naglasom in ob dejstvu, da me je pravzaprav poklical Andrež. Nekaj časa sem ga popravljal, nato spoznal izgubljenost te bitke in zdaj se tolažim, da tudi jaz francosko ime Aranud verjetno izgovorim vse prej kot pravilno. Vstal sem, energično sva si segla v roko kot najboljša prijatelja, nato pa je prisedel in pogovor začel z enim najbolj nenavadnih in najbolj nepričakovanih stavkov, kar mi jih je kadarkoli dejal kdorkoli: "Veš, govoril sem z županom mesta in na vsak način bi se rad sestal s teboj."
Govoril sem vam že o mestu z imenom Mossoro, ki leži natanko na polovici poti med Natalom in Fortalezo in iz katerega je z avtomobilom brez večjih težav dosegljiv tudi Recife, zaradi česar sem si ga izbral za bazni tabor prvih treh četrtin mojega bivanja v deželi sambe. Ne gre za Rio de Janeiro, katerega župan je eden najpomembnejših mož v državi, in tudi milijonski trojček bližnjih prizorišč tekem svetovnega prvenstva je precej večji, njegovi župani pa so precej pomembnejši ljudje. Toda pozor, z 260 tisoč prebivalci je Mossoro le malce manjši od Ljubljane in je za Natalom drugo največje mesto brazilske zvezne države Rio Grande do Norte. Ob tem je z bližnjimi naftnimi polji, z bližino rajskih plaž (komaj čakam, da bo kaj časa zanje) in z menda najboljšimi termalnimi vrelci (hm, ko bi se kaj časa vsaj našlo tudi zanje) na celotnem ozemlju največje južnoameriške države vse prej kot nepomemben, za nameček pa ravno v juniju v tem mestu poteka eden najbolj vidnih brazilskih kulturno-umetniških festivalov. In župan tega mesta se želi na vsak način sestati z menoj? "Tujci tukaj nikakor niso redkost, daleč od tega. Toda tako županu kot direktorju mestne turistične organizacije se obisk iz Slovenije zdi že tako ali tako fascinanten, še toliko bolj pa obisk novinarja, ki bo tukaj preživel toliko časa med svetovnim prvenstvom," mi je pojasnil Arnaud in večkrat poudaril, da ne bo šlo zgolj za vljudnostni sestanek. Menda si gospoda želita, da bi se slovenski gost tukaj počutil kar najbolje, in mi pripravljata prav posebna presenečenja, ki naj bi mi bivanje čim bolj polepšala. Priznam, nekajkrat so mi na misel prišle prav tiste toplice, ko sem po Arnaudovih navodilih sestavil seznam svojih obveznosti za naslednji teden dni in ga pustil na recepciji. A da ne bom zvenel preveč neskromno, mi je pravzaprav vseeno, kaj bo snidenje prineslo. Se ga pa zelo veselim in že komaj čakam, da gospod župan na seznamu najde luknjo, v katero bo stlačil termin zanj. Seveda pa ste lahko prepričani, da bom z vami delil vsako podrobnost. No, vsaj večino.
