Kriminal z računom

Čeprav gre za eno najbolje stoječih brazilskih mest, v katerem ne manjka zelo prijetnih sosesk, je objekt z imenom Castelão postavljen sredi njihovega nasprotja. Dviguje se iz blodnjaka uličic, ki se prepletajo med neskončnimi barakami in v katerih se, verjemite mi, ne želite znajti niti z manjšo skupino sotrpinov, kaj šele sami. Podnevi je zadeva vredna velikega cmoka v grlu, ponoči še toliko bolj, ne znam in nočem pa si predstavljati, kako je videti, ko ugasnejo s tekmo povezane luči in ko se razide s tekmo povezana množica. Posledično je to prizorišče prava nočna mora za dostop z avtomobilom. Z nogo ves čas na plinu in z izogibanjem vsakršnemu ustavljanju, ki ni najbolj nujno, prevažanje še nekako gre, sploh ob vrvežu svetovnega prvenstva. Veliko večja težava je parkiranje. Zaradi kroničnega pomanjkanja prostora okrog stadiona, ki je resnično stisnjen v srce malce boljše (v primerjavi s tistimi v Riu in São Paulu ji je to vendarle treba priznati) favele, je število parkirišč zgolj simbolično, Fifa jih je seveda dodelila pomembnežem z vip tribune in medijskim kolegom s težko opremo (večinoma snemalcem ter fotografom), ostalim pa svetovala, naj v Fortalezo ne prihajamo z avtomobili. Seveda sem vseeno šel in zadovoljno sem se nasmehnil, ko sem približno dva kilometra in pol pred že dobro vidnim stadionom prišel v bližino policijske zapore, še nekaj sto metrov pred njo pa sem na svoji desni zagledal simpatično parkirišče, ki je bilo nekaj ur pred obračunom Brazilije in Mehike še precej nezasedeno. Ker beseda ni konj in ker nikoli ne veš, kakšna sreča te lahko doleti, sem se najprej odpeljal do zapore. Ko mi je policistka na njej prijazno pojasnila, da v skladu z navodili nimam nobenih možnosti za nadaljnje približevanje objektu, sem s prstom pokazal proti omenjenemu parkirišču in ji pojasnil, da bom svojega najetega renaulta pustil tam. Prikimala je počasi, z zadržkom ...

"Vidiš, v kotu parkirišča stoji skupina fantov," je vendarle spregovorila med počasnim kimanjem. Zdaj sem počasi in z zadržkom začel kimati sam. "Parkirišče je načeloma brezplačno, toda verjetno bodo od tebe zahtevali denar. Če boš plačal, te bo avto zagotovo počakal. Če ne boš, te verjetno ne bo. Razumeš?" je pojasnila, kot bi bilo to nekaj najbolj normalnega in kot da v opisu njene službe ne bi bilo preprečevanje takih zadev. Imelo me je, da bi jo vprašal, kako je taka ureditev mogoča, ko pa ob stadionu mrgoli policije in ko ona s kolegi stoji zgolj kakih tristo metrov od tam. A je nisem. To je pač Brazilija, s tem sem se že sprijaznil. Odpeljal sem se na parkirišče, parkiral in pristopil je zelo zgovoren ter zelo simpatičen mladenič, ki mi je jamstvo za nedotaknjenost francoskega konjička ponudil v zameno za deset evrov. Diskretno, prijazno, a zelo jasno in zelo prepričljivo. "Tukaj bomo še uro po koncu srečanja, nato stvar ne bo več odvisna od nas," je še dejal ob tem, ponovno diskretno in prijazno, a tudi ponovno zelo jasno in zelo prepričljivo. Bi vi plačali? To veste sami. Sem plačal jaz? Seveda. Plačal sem in se tudi potrudil, da sem po tekmi prišel (kar ob službenih obveznostih in skoraj treh kilometrih nikakor ni mačji kašelj) slabih deset minut pred iztekom enournega roka. "Si zadovoljen? Se vidimo ob naslednji tekmi?" me je vprašal in lagal bi, če bi dejal, da nisem bil. Kot pravi podpornik kriminala sem mu podaril še vstopnico, s katero sem si ogledal srečanje, in se dogovoril za snidenje v soboto, ko se bo v Fortalezi Nemčija pomerila z Gano. Navdušeno mi je obljubil popust in umivanje stekel, tako da bom zagotovo ostal zvest svojim ponudnikom in ne bom povpraševal pri konkurenci. Pa še povrnitev stroškov si morda lahko obetam, kajti, verjeli ali ne, moji fantje izstavljajo račune. Lično natisnjene s poševno pisavo in ceno, lepo obrezane na dimenzijo tri krat dva centimetra. "Moje dekle jih je naredilo," se je ponosno pohvalil, preden sva si segla v roko in se poslovila.