»Sicer sem poročen, a bom preveril svoj razpored dela, in če sem prost, se lahko dobiva ob devetih,« sem sogovornika spravil v krohot, potem ko je tudi on spoznal, da so bile njegove besede tako zelo podobne vabilu na zmenek. »Imaš zvečer kaj časa? Imam dve VIP-vstopnici za neki dogodek, na katerega bi rad šel, in spraševal sem se, ali bi šel z menoj,« me je namreč pred hotelskim dvigalom ustavil možakar, ki ga redni bralci že poznate, in sicer francoski direktor mojega brazilskega domovanja. »Vstopnici veljata tako za zaključni večer festivala brazilske glasbe kot za finale prvenstva brazilskih zveznih držav v tradicionalnih plesih,« je še dodal. Verjetno reakcija mojega obraza ob tem ni bila najbolj običajna, kajti nisem ravno človek, ki bi redno zahajal na take zadeve. Toda v istem trenutku se je v meni zbudilo gromozansko zanimanje in pri sebi sem takoj sklenil, da bom sobotno večerno delo opravil nekaj ur prej in se odrekel kaki urici spanja pred včerajšnjo težko pričakovano potjo v Fortalezo. Čez kako uro sem tudi prišel do dokončnega spoznanja, da mi bo dejansko uspelo, poklical sem ga in potrdil zmenek, moral sem ga le prestaviti za deset minut, kajti natanko ob devetih so odprli prijavo na še težje pričakovan četrtfinalni obračun Brazilije in Kolumbije. Ko sem se pripeljal v loži, me je že čakal. Oblekel je belo srajco, očitno zelo drage kavbojke in povsem nove športne copate, in če sem na tem področju kar dobro konkuriral, sem bil daleč tako od njegove sveže obrite glave kot od njegovega sveže obritega obraza. »Greva peš? Pravijo, da je nevarno, a po moje ne bo hudega,« so bile njegove prve besede, ob katerih sem se nasmehnil ter pokimal. In sva šla. »Ženi sem povedal, da greva na zmenek,« je takoj pripomnil in poskrbel za vsesplošni krohot, skozi katerega sem mu povedal, da lahko spijem le eno pijačo in da me mora do polnoči vrniti v hotel. Seveda sva se smejala tudi temu, verjetno pa si lahko mislite, da ni obveljalo ne eno ne drugo. Hvala bogu, kajti izkazalo se je, da je bil to eden najbolj norih v noč potegnjenih večerov.
Z ničimer, kar si predstavljate pod oznako finale prvenstva brazilskih zveznih držav v klasičnih plesih, se niti ne približate dejanskim prizorom v improvizirani dvorani. Takega delirija prepolnih tribun na letošnjem svetovnem prvenstvu še nisem videl, pa sem videl že marsikaj. Moški in ženske so v kombinaciji petja in histeričnega joka prek ograj viseli proti plesišču in spodbujali vse nastopajoče, pri čemer je nastop domače plesne šole sprožil ekstazo, kakršne še nisem doživel. Aranud se je hitro povezal z eno od zaposlenih v hotelu, ki odlično pozna zvezdniško sceno tega meni (in njemu) oddaljenega sveta, povsem naju je vpeljala v dogodek in bil bi nepošten, če ne bi priznal, da mi dve uri pozneje ob poti proti osrednjemu prizorišču glasbenega festivala niso cepetale noge. Sicer zagotovo povsem izven ritma, a vendarle. Tako kot bi bil nepošten, če ne bi priznal, da sem se v dodatnih treh urah povsem prepustil zvokom, ki so mi šli sprva na živce, a so mi sčasoma zlezli pod kožo. Sploh na VIP-terasi nad odrom, kjer so brazilske dobrote tekle v potokih, to ni bilo težko in kdo ve, kaj bi bilo, če ne bi na tem področju zelo hitro potegnil ročne zavore ob misli na jutranjo vožnjo. Jo je pa nekoliko pozneje potegnil moj partner v zločinu in tako je najin plesno-glasbeni večer dobil še razsežnosti bejzbolske telenovele. Enkrat sem vam na hitro omenil, kajti niti sam nisem povsem poznal pomena tega podatka, da je Arnaud nekdanji profesionalni igralec bejzbola. Na zmenku pa sem izvedel (in preveril), da je kot najboljši francoski igralec do tedaj v devetdesetih letih kot prvi iz te države odšel igrat v tujino, in sicer v eno od bejzbolskih dežel Japonsko. »Zaslužil sem zelo veliko denarja, toda nato sem ga natanko toliko tudi zapravil. V Tokiu sem spoznal Brazilko, in ko mi je potekla pogodba, sva se odločila, da bova potovala po svetu ter počela vse mogoče. Rečeno, storjeno,« mi je zaupal. Nadaljevanje oziroma zaključek pa ste verjetno uganili. Prišla sta živet v Brazilijo, Francoz se je po dekletu zaljubil še v državo in ostalo je, kot radi rečemo, zgodovina. »Kdaj te lahko naslednjič vidim?« pa je ob vrnitvi v hotel za zaključek, podoben začetku, rekel on.
