Pojasnil sem mu, medtem ko je še četrtič ta večer sprehodil svoje rezilo po še vedno cvrčečem, na veliko železno palico nasajenem mesnem čudežu. Po nekakšni svinjski ruladi s klobasami in nečloveško sočnem piščancu v hrustljavi koži sem še drugič izbral nebeško govedino, ki je vendarle alfa in omega vsakega pravega južnoameriškega žara. Brazilija za naključnega obiskovalca sicer ni poceni država, letališča, hoteli, bencinske črpalke, veliki trgovski centri in podobne izpostavljene lokacije so cenovno povsem primerljive s Slovenijo ali se nad njo celo dvigujejo. Toda če človek zavije le malce z uhojene poti in poišče le drobec več pristnosti ter avtentičnosti, najde tudi finančni vidik, ki je precej bolj primeren tukajšnjim dohodkom in ravni tukajšnjega življenja. Tako sem počasi pil do roba ledišča ohlajeno in v posebno srajčko za zadrževanje temperature oblečeno (vsaka drugačna postrežba v primežu tropske vročine nima nobenega smisla) pivo v zameno za evro na pol litra (dober evro na 6 decilitrov, kolikor ga po pravilu strežejo) in užival v večerji, ki je prav tako v nobenem kontekstu ni mogoče označiti za drago. Za štiri evre lahko iz neturistične churrascarie, kot Brazilci pravijo restavraciji z odprtim žarom, popolno sit odide predstavnik 95 odstotkov populacije, medtem ko dva evra več prinašata neomejeno uživanje v številnih dobrotah s teles različnih živali. A ni šlo in nikoli ne gre za denar oziroma za to, da bi svojih šest evrov čim bolje unovčil. Kot seveda ni šlo za to, da bi pri nas (ali zgolj pri meni) že nekaj let vladala velika lakota. Šlo je za čisti užitek, ob katerem človek ne more nehati, tudi če si to želi in tudi če se zelo dobro zaveda, da bo sredi noči na recepciji rotil, naj vendarle odprejo bar za vsaj še eno plastenko vode. Vonj, mehkoba, okusi in orgazmu podobno drsenje skozi prebavni trakt, ki prihajajo od vsega tistega, kar odrežejo od boga poslani gospodje, so preprosto preveč, da bi se lahko ustavil pred točko, na kateri resnično ne morem več.
Ne grem vsak dan. Kje pa, za kaj takega preprosto nimam časa. A bi, če bi lahko, nedvomno šel in ne morem se odločiti, ali mi je žal, ker ne morem, ali sem na neki razumni ravni za to hvaležen. Delovne obveznosti prinašajo nekaj zelo spodobnih večerij v hotelu in še več zgolj sprejemljivih v medijskih središčih, v dosedanjih desetih dneh pa mi je trikrat uspelo oditi v prehranjevalna nebesa, kamor se v naslednjih tednih nameravam vračati ob vsaki priložnosti. Ne gre za meso kot tako, dame in gospodje. Mesa je veliko doma, toda čeprav v teoriji ta prehrambeni element obožujem, ga v Sloveniji ne jem s posebnim užitkom. Zdi se mi, da imajo v naši prosti prodaji vse živalske vrste in vsi njihovi deli približno enak in zelo suhoparen okus, celo meso malo boljšega ponudnika pa preprosto ni tako, kot bi si pravi ljubitelj želel. Brat, ki se na te zadeve bolje spozna, pravi, da gre za vprašanje živalskih pasem, ki pri nas preprosto niso tiste prave. Verjamem mu in po tej logiki je več kot očitno, da imajo tiste zares slastne drugod. V veliki meri se je mogoče zadovoljiti tudi ponekod v Evropi, predvsem v Italiji, na Danskem in Škotskem, a to je še vedno daleč od vrhunca, za nameček pa gre (sploh pri govedini) za izjemno drag šport. Za ekstazo je treba na druge celine. S kolegom sva se ji pred štirimi leti redno približevala v Južni Afriki, Južna Amerika pa v tej smeri predstavlja še korak naprej. On je pred kratkim užival v Argentini in Urugvaju, jaz zdaj med žvečenjem z zaprtimi očmi predem v Braziliji in ob tem sva porabila (oziroma porabljam) več kot razumne vsote denarja. Celo če še kak evro dodam za priloge, pri čemer je treba vedeti, da je treba plačevati le krompir in riž, medtem ko je zelenjava večinoma brezplačna. Zame razumljivo, le kdo pri zdravi pameti bi hotel plačevati za zelenjavo. Pa se opravičujem, če so tole prebrali vaši otroci. In obljubljam, da svojih ne bom vzgajal v skladu s tem svojim pogledom, tako da vam ne bo treba klicati socialne službe.
