Kot popoln nogometni zanesenjak sem od ranega otroštva oboževal igranje nogometa, še vedno ga v kakršnikoli obliki, na igrišču kakršnihkoli dimenzij in na kakršnikoli podlagi z velikanskim veseljem igram ob vsaki priložnost, a nikoli nisem maral biti vratar. Po navadi napadalec, menda sem vedno imel dober občutek za doseganje zadetkov, najrajši sem na sredini igrišča s preudarnimi rešitvami skušal posnemati mojstre tipa Xavi Hernandez, po potrebi mi ni bilo težko zaigrati v obrambi, stanje v vratih pa sem pogosto celo sovražil. Čeprav se zavedam svoje zmote, sem se na tem položaju vedno počutil nekoristnega, in čeprav se zavedam svoje načete moškosti, me je bilo nastavljanja močnim strelom nasprotnih napadalcev vedno vsaj malce strah. No, razen tisto poletje, tisto poletje je bilo vse drugače. Pozabil sem na strah, počutil sem se koristnega, nisem hotel biti ne napadalec, ne vezist, ne branilec. Tisto poletje leta 1994 sem bolj kot karkoli drugega hotel biti Jorge Campos. Vprašajte mojo tedanjo družbo, iz katere imam še vedno nekaj dobrih prijateljev, kako sem jih utrujal z oponašanjem mehiškega čuvaja mreže, ki je po vsem svetu zaslovel z nastopom na svetovnem prvenstvu v Združenih državah Amerike. Vprašajte mojega ubogega brata, ki mu moje tedanje obsedenosti ni bilo treba prenašati le na lokalnem igrišču, temveč tudi v varnem zavetju doma. Revež je bil žoge raznih velikosti primoran brcati proti raznim približkom nogometnega gola, zato da sem se lahko metal po tleh in proslavljal v slogu, v kakršnem je svoje obrambe proslavljal Mehičan. Ni bilo pomembno, ali je šlo za zaboj, vhodna vrata, mizo v dnevni sobi ali nesrečni kavč v otroški spalnici; žoge so neumorno letele proti namišljeni mreži in 13-letni Campos jim je na vse načine ter z velikanskim navdušenjem preprečeval, da bi prišle do nje. Včasih se vprašam, kako je moj najbližji sorodnik vse to relativno normalno prenesel, in včasih se resnično ne čudim, da mu je zdaj, ko bi se večni otrok v meni včasih še vedno kar v tri dni podil za kakšno žogo, vsega tega enostavno dovolj.
Lahko si, če se vrnemo h Camposu, torej predstavljate, kako sem se počutil, ko sem ga v ponedeljek zagledal za sosednjo mizo. Televizijski in radijski kolegi s sončne strani Alp so z njim opravili simpatičen pogovor, jaz pa sem kar sedel kot vkopan in sem se počutil, kot da prvič vidim kakšnega zvezdnika. Bil sem prepričan, da sem se z leti izkušenj navadil na prisotnost kogarkoli in da me noben dogodek te vrste ne more spraviti iz tira, toda Jorge je vse to spremenil. Kot uslužbenec ene od mehiških televizij je bil namesto v slovita pisana oblačila izpred dvajsetih let seveda oblečen v povsem običajne hlače in povsem običajno srajco, vrelec spominov na brezskrbno poletje pa je proizvedel toliko živčnosti, da sem se komajda odločil pristopiti. Nisem mu povedal, da sem tedaj zaradi njega kot nor navijal za njegovo Mehiko in da mi je bila zaradi tega tudi na naslednjih prvenstvih najbolj simpatična reprezentanca, ki sem ji najbolj privoščil uspeh. Nisem mu povedal, da je tako tudi letos in da zelo lepi igri usode pripisujem dejstvo, da mi je razpored tekmovanja namenil ogled vseh mehiških tekem v predtekmovanju ter tudi bližajoči se ogled nedeljskega nastopa v osmini finala. Tudi fotografiral se nisem z njim, z novinarsko akreditacijo okrog vratu mi je bilo za kaj takega preveč nerodno. Sem mu pa stisnil roko, izrazil svoje občudovanje in mu čestital za vnovično napredovanje reprezentance, ki jo zdaj spremlja kot strokovni komentator. Na moje veliko navdušenje pa je temu sledilo povabilo k ogledu nekakšnega skeča, ki sta ga kake pol ure za tem posnela s še enim posebnim sodelavcem mehiške televizije, znanim komikom in čarodejem. Nekoliko manj sem bil navdušen nad usodo zlatih ribic, ki jih je mladenič pričaral v plastičen kozarec v Camposovih rokah in ki so nato (aktivisti za zaščito živali pozor) še kako uro ždele v tistem kozarcu vode, nato pa odšle neznano kam. Toda naj mi ribice oprostijo, če mi njihova nehvaležna vloga v tej zgodbi ni pokvarila večera. Preprosto mi ga ni mogla.
