Na televizorju so se odvijali podaljški obračuna Kostarike in Grčije, nacejal sem se z napitkom iz guarane, ki ima še višjo energijsko vrednost od meni tako ljube kokakole in ga bom doma zelo pogrešal, ter vase metal že tretjo skledico ocvrtih rakov, ki sem jih tukaj do skrajnosti vzljubil. Čeprav sem kar natančno spremljal dogajanje na stadionu v Recifeju, sem ob tem z enim očesom ujel nemir za sosednjo mizo. Saj veste, kako je človeku takoj jasno, da je predmet opazovanja, kaj šele pogovarjanja. Mama, oče in fantič so ves čas pogledovali proti meni in občasno tudi kazali v tej smeri, pri čemer sem hitro ugotovil, da starša otroka nagovarjata, naj se vendarle sprehodi do moje mize in pristopi k meni. Pet minut pozneje je prišel, z nekim listkom v levi roki, s kemičnim svinčnikom v desni in z nerazumljivim brazilskim narečjem na sramežljivih ustnicah. Nisem vedel, kaj govori, a kmalu sem dojel, da hoče moj podpis, da hoče avtogram. Začel sem odkimavati in ga prepričevati, da nisem nič posebnega, da sem zgolj novinar, ki z akreditacijo okrog vratu nič hudega sluteč zoba rakce. Bil sem prepričan, da me je zamenjal za koga drugega ali da je preprosto živel v prepričanju, da oznaka s simboli svetovnega prvenstva pomeni kakšnega omembe vrednega udeleženca. To sem mu skušal dopovedati na vse mogoče načine, zmeden se je vrnil k staršema in po krajšem posvetu je pristopila mama. "Niste perujski nogometaš?" je vprašala v španščini, ki ji je šla očitno kar dobro. Šokiran sem odkimal, da mi je skoraj odpadla glava. "Ne, nisem. Veste, Peru ne igra na svetovnem prvenstvu," sem ob tem želel pojasniti, a bi lahko vedel, da ta podatek pozna sleherni prebivalec (ali prebivalka) države gostiteljice. "Vemo, toda moj sin je mislil, da si igralec pač ogleduje tekme, in na vsak način je želel imeti njegov podpis. Res niste on?" je še enkrat vprašala, pa čeprav mi je zagotovo verjela že prvič in čeprav je zelo dobro vedela, da se Perujec zagotovo ne bi tako lomil z jezikom, ki bi bil zanj kajpak materni.
Na tej točki verjetno pričakujete, da vam bom povedal, s kom me je malček zamenjal. Ko bi vam vsaj lahko! Seveda me je neskončno zanimalo in seveda sem mamo, ki imena skrivnostnega perujskega nogometaša sama ni poznala, poslal vprašat. A fantku je bilo tedaj že tako nerodno, da ni želel odgovoriti za nobeno ceno, in morali smo se posloviti, ne da bi zadevi prišli do dna. Morda gre za kakega velikega zvezdnika, ki igra za perujsko reprezentanco in ki je znan večini nogometnih navdušencev. Prav mogoče pa je, da gre za precej manj znanega nogometaša, ki nastopa v vrstah katerega od lokalnih klubov na severovzhodu Brazilije, ki vsi po vrsti igrajo v tukajšnjih nižjih ligah. Kdo bi vedel. A čeprav se iskalna naloga zdi kar težka, njen uspešen konec nikakor ni izključen. Šele zdaj sem namreč v glavi začel povezovati dogodke, ki so šli prej mimo povsem neopaženi in zaradi katerih bi stavil na podobnost s kakim lokalnim junakom. "Peruano, si?" je le nekaj dni prej vprašala do ušes nasmejana natakarica, ko sem sedel za neko drugo mizo v nekem drugem lokalu. "Perujec, kajneda?" je izstrelila kot iz topa in pri tem resnično kazala vse zobe, kot bi želela izraziti svojo veliko naklonjenost. Ob odkimavanju jih je v manjšem šoku skrila in najina nadaljnja komunikacija je potekala brez omembe vrednih nasmehov in povsem v mejah običajnega. Še nekajkrat pa se mi je zgodilo, da so me v trgovinah in restavracijah bodisi ogovorili po špansko bodisi mi kar brez besed prinesli jedilni list v španščini. Kako zelo rad bi zdaj kogarkoli med njimi vprašal, zakaj je to storil, ali je v meni videl isto kot deček z listkom ter svinčnikom in kako je ime mojemu perujskemu dvojniku. Ni vrag, da se bo v slabem tednu dni, kolikor še ostajam v teh koncih, našel še kdo, ki bo storil kaj podobnega. In ni vrag, da bo moje vprašanje tedaj dobilo odgovor. Da bo pregunta dobila respuesta, kot bi rekli mi, Perujci.
