Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
31.01.2015 11:30:34
Deli članek:

Nekoga s takim imenom še rajši

Nikola Miljković

Prebivalstvo Dortmunda in sosednjih mest v nepreglednem porurskem konglomeratu nikakor ni snobovsko, pri čemer navijači kluba, ki je bil v zadnjih desetletjih med množico kolektivov iz tega dela Nemčije najbolj uspešen, niso nikakršna izjema.

Delavsko okolje te očitno nauči, da je življenje zgodba o vzponih in padcih ter da je nogomet bolj kot katerikoli drug šport podoben prav življenju kot takemu.


Naslov evropskega prvaka leta 1997 jih ni spremenil in tako so veliko lažje ter precej drugače kot privrženci klubov iz povsem drugačnih okolij doživljali globok padec v desetletju, ki je sledilo. Povsem zvesti pa so si ostali tudi ob nedavnem nizu dveh zaporednih naslovov nemškega prvaka in igranju v finalu lige prvakov, tako da na prav tako sebi lasten način sprejemajo aktualne razmere. Sicer s strahom pred izpadom v drugo ligo in z upanjem, da se ta izpad ne bi zgodil, a na drugi strani popolnoma mirno.

Nikola Miljković

Tudi povsem brez kakršnekoli prepotentnosti; obrazi in besede sporočajo "lahko se zgodi", niti za stavo ne boste našli napovedi v slogu "zlahka se bomo dvignili z dna pod vrh, mi smo za drugo ligo preprosto preveliki". Predvsem pa tako zelo mirno, kot je bila mirna poteza klubskega vodstva, ki je pred časom poleg prošnje za prvoligaško licenco vložilo tudi prošnjo za drugoligaško. In kot se za navijače, ki z nekakšnim konsenzom spadajo med najboljše na svetu, spodobi, mirnost z roko v roki hodi z brezmejno zvestobo ter z obljubami neomajne ljubezni.

"Če bi bilo po podobnem sistemu kot na področju licenc v tem trenutku treba plačati sezonsko vstopnico tako za prvo kot za drugo ligo in bi jim nato vrnili denar le za tisto, ki je v naslednjem tekmovalnem obdobju ne bodo potrebovali, bi to naredili brez razmišljanja in brez izjeme," je prepričan šef uradne klubske trgovine na glavnem dortmundskem trgu, ene najbolj imenitnih trgovin te vrste, kar smo jih (in verjemite, videli smo jih ogromno) kadarkoli videli. "Vsi upajo in celo verjamejo, da se ne bo zgodilo, a so povsem pripravljeni na to, da bi se. Število gledalcev na stadionu se ne bi zmanjšalo, prodaja navijaških artiklov prav tako ne. Oziroma bi slednja celo narasla," je poudaril sogovornik, ki ga včerajšnji popoln mrk klubskih stikov s predstavniki sedme sile v pričakovanju neskončno pomembnega začetka spomladanskega dela sezone ni vključeval.

Kevina Kampla seveda je, njegovo podobo v očeh njegovega novega mesta pa je v pričakovanju prvih tekem treba dojeti na podlagi do zdaj zapisanega. Vsaj za zdaj tu ni neke biblične evforije, precej bolj so naklonjeni zelo razumskemu zadovoljstvu ob veliki okrepitvi, od katere zelo veliko pričakujejo. Prodaja navijaških artiklov pa je po prej predstavljeni logiki že zrasla in je občutno višja od prodaje med prejšnjimi zimskimi premori (tudi višja od sezon, v katerih je bila Borussia v igri za naslov), pri čemer je Kampl takoj dobil zelo pomembno vlogo.

"Marco Reus je razred zase, sledi mu Mats Hummels, na tretjem mestu pa kar nekoliko presenetljivo že najdemo Kevina," smo sogovornika tokrat našli na stadionu Signal Iduna Park oziroma v pravcatem zabaviščno-nakupovalnem centru, ki se veličastnega objekta drži in v katerem je ob raznih aktivnostih mogoče preživeti tudi večji del dneva.

Nikola Miljković

Mladenič je v tem centru zadolžen za šokantno velik oddelek tiskanja priimkov in številk na drese, govoril pa je o številu dresov, ki so jih prodali v zadnjem mesecu. Slovenski reprezentant je v tem pogledu torej na tretjem mestu za reprezentantoma dežele svetovnih prvakov, že v teh dneh pa bi prodaja dresov z njegovim priimkom lahko še narasla. "Upam, da bo, in si želim, da bi," je dejal dober poznavalec slovenskega nogometa in se ob tem tiskanja enega Kampla lotil pred našimi očmi. "To bi pomenilo, da gre vašemu rojaku v dresu Borussie zelo dobro, za nameček pa še rajši kot vse ostale tiskam priimek nekoga takega. Do zdaj sem imel Grosskreutza, zdaj imam dva," se je nasmejal na vsa usta in nas za trenutek izgubil, ko smo razmišljali, kaj ima Kampl skupnega z nekdanjim članom skupine najglasnejših navijačev, ki je zaradi tega zdaj ljubljenec vseh privržencev črno-rumenih in čigar drese bi zaradi tega utegnili tiskati rajši kot ostale. A ni šlo za to. Kar nam je postalo jasno delček sekunde pred tem, ko se je oseba pred nami zasmejala še nekoliko bolj in s prstom pokazala na svojo tablico z imenom. Tako kot pred priimkoma Grosskreutz in Kampl je na njej (kar z malce truda lahko razberete tudi s fotografije) pisalo Kevin.