Za začetek nam povejte, ali vam kaj pove datum 17. november? Ne? Kaj pa 17. november 1999?
Pomagajte mi. Kaj je bilo takrat? Kijev? Uh, spomnim se vsega, vseh najmanjših podrobnosti s te tekme, pravzaprav z obeh. Ko daš takšen gol, kot ga je dal Mile (Aćimović, op. p.) za Bežigradom, so to goli za nekaj več. Takšen gol ni navaden, ni normalen. Takšen gol ti mora nekaj prinesti, ti da vero v to, da ti bo uspelo, da je vse na tvoji strani. In tako je bilo tudi pri nas. Tekma v Kijevu je bila zares specifična. Bilo je hladno, veliko snega na igrišču. Prepričan sem, da bi bil Pavlinov gol razveljavljen zaradi prepovedanega položaja, če ne bi bilo snega. (smeh) Ampak vse je bilo na naši strani. No, razen sodnika, ki je bil v slovenskih medijih označen kot Schweinemann (ime mu je bilo Bernd Heynemann, op. p.), tako slabo je sodil. Ni dosodil čiste enajstmetrovke nad menoj, čeprav je bil zraven. Po obrazu se mu je videlo, da je bil zlobiran. Do nas je bil zelo zadirčen, do njih zelo prijazen. Jasno je bilo, da ne bo šel v ekstreme, ampak da če bo le možno, bo pomagal Ukrajini. In celo tekmo je bilo tako, ampak ko je tvoja sezona, ko je tvoja tekma, tvoje obdobje, ti nihče ne more nič! In tudi boginja Fortuna je bila na naši strani.
Spomnimo se vseh tistih epskih fotografij in videoposnetkov iz Ukrajine, pa potem velikega slavja doma. Kakšni občutki so vas takrat prevevali? Jih je sploh možno ubesediti?
Težko je opisati te občutke. To je bilo osem, devet let trpljenja. Slabih pogojev za trening, slabih hotelov, opreme, ki včasih ni bila ravno čista. Do tega, da v naših časih sploh še nisi imel grba na dresu. Hkrati smo imeli katastrofalne rezultate, bili popolnoma nepomembni v nogometnem svetu. In ko doživiš tak uspeh, je to en tak koktejl čustev, da je težko opisati. Mislim, da so fotografije s te tekme dovolj zgovorne, v kakšnem čustvenem stanju smo bili.
Pravite, da je bilo osem, devet let trpljenja. Od zadnje uvrstitve Slovenije na veliko tekmovanje je minilo že več kot 13 let. So tudi zdajšnji reprezentanti v podobni situaciji, kot ste bili vi?
Ne bi rekel, da so v podobni situaciji, so v bolj privilegirani, ker imajo dve zaključni žogici, Dansko in Kazahstan. Ne smeš vsega staviti na eno karto, ne smeš dati vseh jajc v eno košaro, če želite. To bi bilo neumno. Ne smemo pozabiti, da nas čaka po gostovanju v Københavnu še domača tekma s Kazahstanom. Danska je tradicionalno neugodna nasprotnica, na severu se nikoli ne počutimo dobro, rezultati so bili tako rekoč vedno slabi. Treba je najti ravnotežje med tekmami z Dansko in Kazahstanom. Jasno, če lahko že v prvi tekmi rešiš vse, je to super, seveda moramo iti v dvoboj z Dansko stoodstotno, vendar to še ne pomeni, da z najboljšimi močmi. Po mojem mnenju je to najbolj pametno, kajti potem nas vseeno čaka Ljubljana, poln stadion, Kazahstan, ki vendarle ni na ravni slovenske reprezentance. Edino, kar me skrbi, je igrišče na Stožicah. To ni igrišče za nekoga, ki napada.
CELOTEN INTERVJU Z ZLATKOM ZAHOVIĆEM SI LAHKO PREBERETE V PETKOVI IZDAJI EKIPE SN, KI JO DOBITE TUDI NA TRAFIKA24.SI.
