Erik Janža je zdaj z mislimi kakopak zgolj in samo pri petkovem obračunu z Dansko. Kapetan poljskega Gornika ne skriva, da je pred njim tekma kariere, ki se pri 30 letih seveda še ne približuje h koncu, zato pa je prišel je do stopnje, na kateri bo vprašanje, kako dolgo še misli vztrajati, vse bolj pogosto. "Dokler bom zdrav, dokler bom lahko tekel," se je pred časom nasmejal odlični levi bočni branilec. "Ne delam še takšnih načrtov. Še vedno se počutim zelo dobro in menim, da sem še vsaj nekaj časa sposoben ostati na zdajšnji ravni. Verjamem, da me bodo poškodbe, s katerimi se ubadam v zadnjem času, v prihodnje obšle. Moja želja še vedno ni vprašljiva. Treniram z veseljem, in dokler bom imel takšno voljo, ne bo nobenih preglavic," je pristavil izbranec selektorja Matjaža Keka.
Na slovenski prvoligaški sceni je pustil močan pečat. Odigral je 150 tekem in morda se še vrne. "Ne, tega ne izključujem. Še več, obstaja takšna želja. Ne vem, kdaj bi se to lahko zgodilo, toda bilo bi lepo, če bi kariero sklenil na domačih tleh," je pritrdil otrok Mure, ki je v domovini branil še barve Domžal in Maribora.
Dres katerega kluba bi si znova najraje nadel, ni vprašanje. "Če bi bilo mogoče, če bi za to obstajala možnost, bi seveda najraje spet zaigral za Muro. Ne na silo in ne za vsako ceno, a če bi se ustvarile okoliščine, ki bi ustrezale tako meni kot klubu … Sem Prekmurec, v Fazaneriji sem začel svojo pot, živim v Murski Soboti. Da, moja želja je, da bi se na tak način poslovil od profesionalnega igranja nogometa. To je ljubezen od malih nog, to so korenine. Bomo videli."
