Večer v Lvivu, večkrat ranjenem mestu neuničljivega ukrajinskega ponosa, je bil daleč od običajnega ...
Ko vas nekdo s telesnimi merami garderobne omare nekaj takega vpraša z mrkim obrazom ter nekje v katakombah globoko pod središčem zahodne ukrajinske metropole, vam ne pride na misel, da bi temu mestu rekli kako drugače kot originalno. Ob tem pa vam je popolnoma vseeno, da je puška (po vsej verjetnosti) nenevaren ponaredek ter da gre v primeru podzemnega (tako in drugače) bara z imenom Krijivka v precej večji meri za ohranjanje tradicije in turistični spektakel kot za resnejše oživljanje odporniškega gibanja.
Da nam ga bo morda odrekel kljub temu, da smo se znali prikazati pred skritim vhodom povsem neoznačenega lokala in da smo po trkanju na zakotna kletna vrata, na katera v drugačnih okoliščinah ne bi potrkali niti v sanjah, poznali geslo za vstop, s katerim smo zlahka prepričali prvega oboroženega vratarja. "Slava Ukrayini," se glasi to geslo, ki odpira navidez (?) zlovešča vrata.
Doživeti za nas in za vas, za potrebe avtentičnosti poročanja iz Lviva in v popolni neodvisnosti od nogometnih čustev. "Slava Ukrayini," smo bili vse skupaj pripravljeni ponoviti še enkrat, ko nas je po potrditvi, da smo res slovenski novinarji, k temu nagovorila omara z brzostrelko.
SLOVENEC LAHKO, KOMUNIST IN IMPERIALIST NE
Vzklik se je rodil prav tukaj, bojda se je rodil prav v Krijivki, ki bi jo v prevodu v slovenščino lahko poimenovali Skrivališče ali Bunker in ki se je rodila kot majhna, skrita soba globoko pod spomeniško zaščitenim središčem mesta. To je večino tisočletne zgodovine pripadalo raznim poljskim državnim tvorbam, a so se v njem Ukrajinci kot narod oblikovali v večji meri kot kjerkoli.
Zato so se v času druge svetovne vojne v Krijivki začeli zbirati junaški borci, ki so nasprotovali tako nacistični kot komunistični opciji in ki so sanjali o ničemer drugem kot o svobodni, prvič v zgodovini samostojni Ukrajini. Neuspešno, seveda.
Vsaj za nadaljnjega pol stoletja, ko je po zmagi sovjetske vojske nad nemško vlado okrutni nacizem zamenjal nič manj okrutni komunizem (Lviv jo je v obeh primerih katastrofalno skupil), v sobi pod zemljo pa je ves čas potekal tak ali drugačen odpor.
To je bila že, ko je bilo "Slava Ukrayini" treba govoriti še po glavnem trgu, da se vas je sploh kdo usmilil ter vam pokazal lokacijo. In je še toliko bolj, odkar je lokacija postala tako znana, da se prenaša po vseh mogočih kanalih in da je bilo katakombe treba izrazito razširiti. Spektakularne katakombe, ki poleg šova, povezanega z vstopom, vključujejo tudi čudovito urejene vojaške prostore, spodobno jedačo in enkratno lokalno pivo za ceno zahodnoevropske vode.
Puške so se povesile, z minevanjem ur pa so se zaradi gneče in še česa povesili tudi novinarski rekviziti. Vzdušje je postalo tako nepopisno, da ga je resnično težko zamenjati za še kak prijeten večerni kotiček, pa čeprav bi kje drugje verjetno lažje vztrajali v razpravah, kdo bo danes zmagal. V Krijivki je za kaj takega pušk, granat in dinamita (pa naj bodo kakršnikoli) preprosto preveč.
