Če kdaj, potem je letos čas, da se iz te zablode zbudite. Če kdaj, potem tako imenovana Copa America, ki se bo danes začela na prizoriščih v Čilu, tokrat za kakršnimkoli zborom najboljših evropskih reprezentanc ne more in ne sme zaostajati.
Kot v kateri od oddaj nekoč slavnega šova nizozemskega zabavljača Rudija Carrella sta bila Lionel Messi in Neymar še v soboto skupaj v Berlinu, kjer sta kot soigralca v napadu Barcelone ta klub popeljala do naslova najboljšega v ligi prvakov. In kot v kateri od tistih oddaj iz osemdesetih let prejšnjega stoletja sta že nekaj dni pozneje povsem drugje. Ne v televizijskem studiu, temveč na odru nekega drugega tekmovanja, na katerem bosta nasprotnika v boju za naslov najboljše reprezentance na verjetno najbolj nogometni celini.
Messi je po hitrem postopku odletel na priprave argentinske izbrane vrste, medtem ko se je Neymar pridružil treningom brazilske reprezentance. Ob edini črni piki, ki jo predstavlja odsotnost tretjega člana ubijalskega napada Luisa Suareza zaradi slovitega grizenja, pa se s tem zgodba o vseeno veličastni udeležbi na turnirju, ki kljub tisočim kilometrom geografske oddaljenosti in nekoliko neugodni časovni razliki preprosto ne sme postati žrtev nečimrnosti ter ostati v kakršnikoli senci, šele začne.
Čeprav gre za trenutno najboljšega nogometaša na svetu in za še enega super zvezdnika iz elitne skupine največjih mojstrov našega časa, še niti približno nista vse. Že v istem berlinskem finalu lige prvakov je na drugi strani tekmovalne enačbe igral še en močan argentinski adut, letos izjemni Carlos Tevez, za njegovim hrbtom pa je v črno-belem dresu igral eden najboljših vsestranskih vezistov na svetu Arturo Vidal.
Slednji je kajpak junak množic v državi gostiteljici, na njegovi nedavni poroki sta se med drugim zbrala celotna estrada ter ves politični vrh. In lahko si predstavljate, kako cel Čile gleda nanj v tem trenutku in kako skupaj z njim gleda na drugega velikega zvezdnika domače reprezentance Alexisa Sancheza, ki je bil v dresu Arsenala eden najboljših nogometašev v angleški premier ligi. Zdaj, ko smo se oddaljili od Berlina, moramo nujno takoj dodati še virtuoza iz vrst Reala Jamesa Rodrigueza, najboljšega strelca lanskega svetovnega prvenstva in glavnega aduta Kolumbije.
Prav mogoče je, da smo katerega od članov elitnega razreda svetovnih nogometašev pozabili. Zagotovo pa nam ne bo uspelo našteti igralcev, ki so le stopničko nižje in jih bo v Čilu resnično kar mrgolelo. Oscar, Thiago Silva, Edinson Cavani, Radamel Falcao, Claudio Bravo, Marcelo, Sergio Agüero in Angel Di Maria predstavljajo zgolj zelo slab poskus, ki je zagotovo marsikomu naredil krivico.
A ne gre le za posameznike. Če odštejemo brazilski polom v polfinalu, ki je bil tudi posledica spleta okoliščin, so južnoameriške reprezentance na lanskem mundijalu pustile izjemno dober vtis in pokazale izjemno, v seštevku morda celo zgodovinsko moč. Njihov boj za tokratni celinski naslov pa bo temu primeren in bo s seboj nosil niz velikanskih zgodb ter na tone neskončne motiviranosti. V tem pogledu brazilskega poloma seveda ne moremo odmisliti, ravno nasprotno.
Selecao bo za zacelitev ran po polfinalnem porazu 1:7 potreboval precej več kot južnoameriški naslov, toda zagotovo bi bilo slavje na turnirju v Čilu dober začetek zdravljenja. Povratnik na mesto selektorja Carlos Dunga uspeh na tem tekmovanju pozna, na zadnjih šestih prvenstvih so Brazilci slavili kar štirikrat, in tokrat se bodo s čimerkoli razen z zmago zadovoljili še v manjši meri kot kadarkoli prej.
Za njihove večne rivale Argentince velja nekaj podobnega. Rane po porazu v finalu mundijala so precej drugačne, a nič manj globoke, nanje pa brez dvoma vpliva dejstvo, da so gavči na kakem velikem tekmovanju slavili daljnega leta 1993. Med drugim to pomeni, da zbiralec klubskih lovorik Messi reprezentančne še nima. In že po teh dveh stavkih vam mora biti jasno vse o tem, v kakšnem duhu se bodo modro-beli lotili tokratne naloge.
Za čudovit nameček pa je seveda v nasprotju z večino dosedanjih turnirjev te vrste nemogoče trditi, da sta tradicionalna velika izrazita favorita. Ob tako močnem Čilu, ki za povrh igra doma, ob Kolumbiji, zaradi katere se cedijo nogometne sline, in navsezadnje tudi ob oslabljenem, a še vedno močnem Urugvaju bi bila taka trditev čisti greh. Podobno kot bi bil čisti greh vsako početje vsakega nogometnega navdušenca, ki ne bi stremelo proti ogledu čim večjega števila tekem in čim bolj pristnem uživanju v Copi, kakršne morda sploh še ni bilo.
