Če Rooney v nedeljo slovensko mrežo zadane dvakrat, bo na tej lestvici dohitel Sira Bobbyja Charltona, zdaj 77-letnega mladeniča, ambasadorja slavnega kluba z Old Trafforda, njegovega nekdanjega kapetana in nemara najbolj prijaznega človeka med vsemi, ki jih lahko srečate na hodnikih angleških nogometnih stadionov, ko ti gostijo najpomembnejše ligaške, pokalne ali pa reprezentančen tekme.
Sir Bobby Charlton zagotovo pride! In res je tam. V spremstvu svoje soproge, pozimi s kučmo, voljan pozdraviti vsakogar. Za obiske slavnih konjskih dirk ali teniškega turnirja v Wimbledonu mu ni mar. Charlton, nogometni človek od glave do pete. Leta 1958 je preživel letalsko nesrečo pri Münchnu, 1966. z Anglijo postal svetovni prvak, leta 1968 pa z Manchester Unitedom tudi evropski klubski prvak.
Ko je dve leti pozneje zaključil z reprezentančnimi nastopi, je bil s 106-imi zbranimi največkrat vpoklican. Od tedaj so ga po številu tekem za državno selekcijo prehiteli njegov vrstnik Sir Bobby Moore (od reprezentance se je poslovil leta 1973), Peter Shilton, David Beckham, Steven Gerrard in Ashley Cole. Charlton ima status, preveden v nogometni zapis, na ravni kronane državne poglavarke. Doseči Charltona bi bila senzacionalna posebnost tekme v Stožicah.
Gotovo moj navijaški boben ne narekuje angleške, pač pa slovensko koračnico, zato ob sanjah o dveh Roonyjevih golih pozabljam na nujnost uresničitve enačbe, če Angleži dva, potem mi tri ali pa še kakega za zraven, pa saj se razumemo. Mimogrede. Wayne Rooney je priznanje za stoto tekmo v reprezentančnem dresu prejel ravno pred srečanjem s Slovenijo novembra na Wembleyju. Vedeževalka bi najbrž takoj hitela pojasnjevati, da je med imenoma Rooney in Slovenija posebna astro povezava.
Kljub temu bi golovski dvojček zdajšnjega angleškega kapetana Ljubljano in Slovenijo za večno zacementiral v angleško zavest. Kaj takega za prepoznavnost, ki bi jo lahko nato iztržili, niti ne bi bilo odveč. A vendar, tri žoge v mreži Joea Harta bi bile ob tem nuja.
LAHKO BI SE GA UJELO NA NAPAČNI
Prevetrimo zato četverec, ki naj bi vratarja Manchester Cityja obvaroval najhujšega. Na omenjeni tekmi pred sedmimi meseci je angleška obrambna linija vključevala Nathaniela Clynea, Phila Jagielko, Garyja Cahilla in na levi strani Kierena Gibbsa. Gibbs je aprila zaradi poškodbe odigral le eno pokalno tekmo za svoj Arsenal, ob koncu maja pa je nastopil le na zadnjih dveh ligaški tekmah.
Ray Clemence je Oblakov strel z levico le ošvrknil s pogledom. Tudi Joe Hart bi ga pospremil z grimaso presenečenja, brez dvoma. Kdor pri roki nima žepnega zaslona, naj le poprosi koga mlajšega, da mu predvaja tisti youtubovski posnetek; naj ga predvaja najmanj dvakrat, trikrat ...
V postavi trenerja Arsena Wengerja za finale angleškega pokala je pred njim prednost dobil španski reprezentant Nacho Monreal, na nedeljski tekmi v Dublinu pa je kot levi zadnji zaigral Ryan Bertrand, nekdanji branilec Chelseaja, zdaj pa Southamptona. Bertrand je branilec, ki bi se ga lahko ujelo na napačni nogi. Na daleč spominja na modno ikono iz vrst aktualnih evropskih prvakov, to je na Brazilca Danija Alvesa, seveda pa tudi na svojega nekdanjega tihega mentorja Ashleyja Colea.
Za Bertrandom – spomnimo se ga po vlogi kot skritega aduta v finalu lige prvakov leta 2012 (tedaj je strateg Chelseaja Roberto Di Matteo na igrišče postavil dva leva branilca, Colea in Bertranda, pri čemer je slednji postal prvi v zgodovini, ki je v ligi prvakov debitiral kar v finalu tekmovanja) – je odlična sezona. Toda predstave skoraj tipskega lika iz južnega Londona so bile hvaljene predvsem zaradi njegovih pobegov na nasprotnikovo polovico. Na svoji se je na nekaj tekmah malodane osmešil.
Za spomladanski rezultatski padec Southamptona je pogojno kriva tudi občasna Bertrandova prostodušnost pri obrambnih nalogah. Za angleško samozavest je občutno primernejša zgodba o Nathanielu Clyneu, 24-letniku, nekdanjemu branilcu Crystal Palacea, zadnje tri sezone pa prav tako članu ekipe, ki jo trenersko vodi Nizozemec Ronald Koeman. Clyne ima za seboj 45 sezonskih nastopov, kar pomeni, da bi tudi njega lahko izdala utrujenost. Selektor Roy Hodgson mu je na zadnji prijateljski tekmi prihranil napore in ga v enajsterico ni uvrstil.
Presenetljivo ga je nadomestil s Philom Jonesom, ki je po vseh parametrih bolj centraš kot pa bočni. Vseeno se zdi, da bo v ekipi za akcijo v Stožicah delegiran Clyne. Ta je izjemno hiter in požrtvovalen, vešč je tudi preigravanja. Bolj kot priporočilo, naj Slovenci prebijajo območje, ki ga nadzira Southamptonova številka dve, bi se veljalo seznaniti z možnostjo, ki jo nasprotniku ponuja Hodgsonova dilema, kdo bo partner Chrisu Smallingu na položaju drugega centralnega branilca.
Gary Cahill bo, če prištejemo še tisto julijsko pripravljalno med Olimpijo in Chelseajem, v eni sezoni Slovenijo obiskal že tretjič. Novembra je bil v Ljudskem vrtu le rezerva, proti Olimpiji pa je tekmo začel. Cahill je bil skozi sezono tako klubsko kot tudi reprezentančno dokaj zanesljiv, kljub temu pa povprečna ocena za njegove nastope, zaradi vsaj treh napak, ni perfektna. Cahill je rahlo, a vendar zaznavno grešil v obeh matičnih moštvih.
Še precej večkrat pa je bil za grešnika v svojem Evertonu proglašen Phil Jagielka. Ta je formo še posebej goreče lovil novembra in decembra, ko je imel s klubom tudi nekaj zahtevnih gostovanj v okviru lige Europa. Everton je v tistem obdobju nanizal nekaj neverjetno slabih iger, pri čemer je bila obramba "toffiejev" pogosto prav žalostno neuglašena. Jagielka se je proti koncu sezone sicer zbral in popravil, vseeno pa je njegovih 54 tekem, ki jih je zbral v zadnjih desetih mesecih, kvota, ki bi jo lahko predpisali le "triatloncem".
Od vseh Hodgsonovih branilcev je resnično še najbolj pravi Chris Smalling. Jeseni je bil sicer poškodovan, tako da so njegove noge sorazmerno spočite. Od februarja, ko je na tekmi Manchester United - Burnley dosegel kar dva zadetka, pa se je tudi odstotek njegovih točnih podaj in uspešnih prevzemov žog zaznavno povečal.
Naj torej velja, pa čeravno teorem: angleška obramba je lahko tudi porozna.
Zadnja od možnosti pa vedno ostaja najslajša. Angleški ali pa slovenski navijači ji pot utrejo z vzklikanjem "shoot, šut, shoot, šut …"
Za plemenitenje bodrilnice naj nam vsem služi spomin na zadetek Braneta Oblaka, dosežen na prijateljski tekmi med Jugoslavijo in Anglijo 5. junija leta 1974 na beograjski Marakani. Pa saj ni bil dosežen, bil je zalepljen, in to s 35-ih metrov! Ray Clemence je Oblakov strel z levico le ošvrknil s pogledom. Tudi Joe Hart bi ga pospremil z grimaso presenečenja, brez dvoma. Kdor pri roki nima žepnega zaslona, naj le poprosi koga mlajšega, da mu predvaja tisti youtubovski posnetek; naj ga predvaja najmanj dvakrat, trikrat ...
