V tej sezoni je imel sicer kar nekaj težav s poškodbo, ki ga je za mesec in pol oddaljila z nogometnih igrišč, toda kljub temu si z Gonzalom Higuainom deli prvo mesto na klubski lestvici strelcev.
Vendar pa 24-letnemu Argentincu, ki je v Juventus prišel pred dvema letoma in pol iz Palerma, in sicer v zameno za 40 milijonov evrov, življenje ni vedno postreglo samo z lepimi stvarmi. Celo daleč od tega. Za fantom je zelo tragična izkušnja iz najstniških dni, ki tudi devet let pozneje nikakor ni zbledela, zagotovo pa je imela velik vpliv na njegovo odraščanje in tudi na oblikovanje njegove osebnosti.
"Še vedno jokam za svojim očetom, ki je umrl, ko mi je bilo 15 let. Boril se je z rakm, a je bilo vse zaman. Ker me je družina želela zaščititi, mi o tem ni nič govorila, tako da sem si ves čas govoril, da bo nekega dne ozdravel," je čustveno izpoved začel Dybala.
"Še danes se z mamo pogosto pogovarjava o njem. Dogaja se mi, da ga sanjam in da se zbudim v solzah. Moj oče je imel samo eno željo, ene sanje; da bi vsaj en izmed njegovih treh sinov nekega dne postal profesionalni nogometaš. Najstarejšemu med nami Gustavu ni uspelo, niti Marianu, za katerega so govorili, da je močnejši od mene. Toda njega je premagalo domotožje," je z žalostjo v očeh razlagal Dybala, in nadaljeval: "Zato sem bil jaz tisti, ki sem moral uresničiti očetovo željo. Vsak dan me je vozil na treninge, potoval je od Laguna Large do Cordobe. Ko sem ostal brez njega, sem klub zaprostil, naj bi mi dal pol leta prosto, da se vrnem domov. Bilo je zelo preprosto, nihče me ni mogel več peljati na trening, zato me je klub dal v internat."
Toda za tako mladega fanta so bili to trenutki, ki so mu za vselej spremenili življenje. "Ni mi bilo lahko, ostal sem brez očeta, družina pa je bila daleč. Zaklepal sem se v sobo in cele noči jokal, vendar se nikoli nisem predal. Danes vem, da je moj oče ponosen name in prav vsak zadetek posvetim njemu!" je zelo žalostno življenjsko zgodbo z javnostjo delil Dybala.
