To je neizpodbitno dejstvo, vprašanje pa je, ali gre na najnižji točki udejstvovanja portugalskega zvezdnika na stadionu Santiago Bernabeu za naključje oziroma splet okoliščin ali za kaj precej globljega, precej pomembnejšega, precej bolj zaskrbljujočega.
Prva polovica lanske sezone je bila po splošni oceni absolutni vrhunec Cristiana Ronalda. Ne samo pri Realu, absolutni vrhunec njegove kariere na splošno. Če je še mogoče razpravljati o tem, da spomladi leta 2014 ni odigral povsem osrednje (vsaj ne tako osrednje, kot bi bilo mogoče pričakovati) vloge pri pohodu belega baleta do jubilejnega desetega naslova evropskega prvaka, je pred dobrim letom dni Portugalec zaprl usta vsem.
Kraljevi klub je v tistem obdobju rušil vse pred seboj, Ronaldo pa je bil še bolj kot kadarkoli njegova gonilna sila. To so govorile nezemeljske številke, to je govorila nestvarna splošna podoba, to so govorili rezultati na čelu z zaporednimi zmagami, pod katere se je Cristiano podpisoval po pravilu in ki so se po rušenju številnih rekordov zelo približale svetovnemu.
16
ligaških zadetkov je dosegel v tej sezoni, na enaki točki lanske jih je zbral (s tremi odigranimi tekmami manj) kar 28.
Z drobec slabšo pomladjo na čelu z omenjenim evropskim naslovom in z neverjetno jesenjo na ravni (po mnenju nekaterih pa celo še drobec višje) najbolj veličastnih obdobij osebnega rivala Lionela Messija je Ronaldu v popolnosti pripadlo tudi celotno leto 2014. Bolj kot katerokoli prej, tudi bolj kot tisto 2008., v katerem je do zmage v ligi prvakov popeljal Manchester United in se zacementiral kot eden najboljših igralcev na svetu.
Ko je takoj po tedanjih božično-novoletnih praznikih Cristiano stopil na züriški oder in s čudaškim krikom pozdravil drugo zaporedno zlato žogo, je bil razen po kriteriju primernost proslavljanja na vrhu sveta. V vseh drugih pogledih in na vse mogoče načine. Navsezadnje je nekaj dni prej z Realom tudi dejansko postal svetovni klubski prvak.
0,76
zadetka na prvenstveno tekmo dosega v tem tekmovalnem obdobju, na enaki točki lanskega kar 1,55.
Hkrati pa nikoli ni bil tako zelo pred konkurenco s svojo statistiko, z rušilno močjo, z vplivom na dogajanje na igrišču, s pečatom, s karizmo in še s čim. Da, tudi pred Messijem, ki svoje globalne protiuteži nikoli prej ni gledal tako zelo navzgor in ki je prvič moral poslušati o tem, da Portugalec grozi njegovi prevladi na ravni zadnjega desetletja.
OBRISI STATISTIČNEGA POLOMA
Zanimivo je, da je po vseh teh kriterijih Ronaldo od leta 2009, ko se je Florentino Perez z njegovim nakupom megalomansko vrnil na mesto predsednika kraljevega kluba, postopoma rasel. In enako velja za vse kriterije znotraj pogosto najbolj izpostavljenega in najbolj plastično predstavljivega statističnega.
Čeprav je Real vmes vozil nove in nove zvezdnike, je bil iz leta v leto bolj odvisen prav od Cristiana, ki je bil vse bolj izpostavljen in ki je imel vse višje tako absolutne kot relativne (saj veste, tiste v odstotkih) številke. Še bolj zanimivo in za aktualni kontekst neprimerno bolj pomembno pa je, da je po vsesplošnem prihodu na vrh ob dobri polovici sezone 2014/15 Ronaldo danes povsem drugje.
45
odstotkov vseh Realovih zadetkov je prispeval v tej sezoni, na enaki točki lanske je bila ta številka kar 66 odstotkov.
Resnično, kajti po najvišji točki na dobri polovici lanskega tekmovalnega obdobja je Portugalec na dobri polovici letošnjega na najnižji. Pozor, ne na nižji, temveč na najnižji. Statistično je bil boljši celo v prvi polovici debitantske sezone, ki jo je zaznamovala poškodba in posledično relativno počasno privajanje na novo (četudi na neki način tako zelo domače, želeno in oboževano) okolje.
Ker so šle njegove krivulje nato ves čas navzgor, pa so danes videti kot vzpenjajoče se pobočje gore, po katerem prideš do vrha, nato pa te na drugi strani čaka vratolomen padec nižje od izhodišča. Cristiana popolnega statističnega poloma (jasno, za njegove standarde) v dozdajšnjem delu sezone 2015/16 rešuje le izkupiček v ligi prvakov, torej tistih rekordnih 11 zadetkov na šestih tekmah skupinskega dela tekmovanja.
A z vsem spoštovanjem do tega mejnika je Portugalec vse gole zabil na štirih tekmah proti izrazito slabšima nasprotnikoma, levji delež pa na povsem nepomembnem, o ničemer odločajočem domačem dvoboju z neprimerno skromnejšim Malmöjem. Če jih odštejemo in se osredotočimo na povsem drugačno okolje španskega prvenstva, pa se tistemu polomu zelo približamo.
13
tekem je odigral, na katerih se ni vpisal med strelce, na enaki točki lanske sezone so bile take tekme le 4.
KER DRUGA PLAT NI NIČ BOLJŠA
Še enkrat, pred natanko letom dni so bili vsi Cristianovi statistični parametri višji kot kadarkoli, tisti najpomembnejši celo izrazito višji. In zdaj? Do zadnjega tedna januarja Ronaldo še nikoli z izjemo omenjene prve sezone, v kateri je izpustil več kot dva jesenska meseca, ni dosegel tako malo ligaških zadetkov.
Še nikoli (vključno s tisto sezono) njegovo razmerje med odigranimi prvenstvenimi tekmami in številom zabitih golov ni bilo tako nizko. Še nikoli ni odigral tako velikega števila tekem, na katerih se ni vpisal med strelce, in še nikoli ni bilo tako visoko (kar je v tem primeru seveda slabo) razmerje teh in vseh odigranih srečanj.
Praktično samo od sebe iz tega izhaja, da še nikoli nista bila tako nizka njegov strelski prispevek k strelskemu izkupičku Reala in njegov statistični prispevek k Realovi (ne)uspešnosti. Skratka, če ga primerjamo tako s soigralci kot z nogometaši drugih moštev, je po večletnem življenju v drugi dimenziji, v kateri je tekmoval le z Messijem, in po lanskih zgodovinskih razsežnostih letos tako zelo običajen.
Prvič je drugi strelec svojega moštva, na ligaški lestvici strelcev pa je sicer visoko (z Neymarjem si deli tretje mesto za Luisom Suarezom in Karimom Benzemajem), a povsem primerljiv z mnogo manj znanimi imeni tipa Borja Baston in Lucas Perez. Ob logični opombi, da je Messi izpustil velik del jesenskega dela sezone.
To pa seveda še ni vse. Statistika je le ena plat medalje in bila bi precej manj zaskrbljujoča, če bi na drugi strani našli dozorelega Ronalda, ki v močni ekipi svoj pečat pušča na drugačen način. Kdor je pred tedni skušal govoriti in pisati o tem, se je malce smešil že takrat in se še bolj smeši danes.
Slabši Cristianov izkupiček namreč ne s seboj ne za seboj ne nosi nikakršne zrelosti, temveč slabšo (in za njegove standarde slabo) igro na celi črti, niz vsesplošno neprepričljivih predstav ter nezrelo, otročje, neodgovorno in v vseh pogledih nesramno obnašanje. Obnašanje, ki bi ga preprosto moralo stati precej več, kot ga je, in bi nesporno krizo moralo še poglobiti.
PET UMAZANIH IN (PRECEJ) VEČ KOT MILIJON
Verjeli ali ne, v dozdajšnjem delu sezone je Ronaldo že petkrat (na 21 odigranih tekmah, to je zagotovo neke vrste rekord) udaril nasprotnika, ko sta bili žoga in z njo igra drugje. Ni šlo za kake posebej živalske napade, a vendar za poteze, ki med nogometaši veljajo za najbolj podle, saj se zgodijo stran od oči sodnika, gledalcev in neposrednega prenosa.
Le za en tak prestopek je bil kaznovan z rumenim kartonom, čeprav si je skoraj gotovo zaslužil temnejšo barvo, venček štirih pa je na igrišču ostal neopažen in kljub objavi posnetka nekaznovan. Pri čemer pogostost izrazito narašča, kajti dva tovrstna udarca, dve tovrstni brci si je Portugalec privoščil na zadnjih dveh tekmah.
Že zaradi tega bi torej težko govorili o njegovi najslabši dobri polovici sezone kot posledici nezadovoljstva in nestrinjanja z donedavnim strategom Rafaelom Benitezom ter vsega, kar je povsem zgrešena trenerska poteza prinesla s seboj. Čeprav so nekateri ob zaskrbljujočih podatkih in zaskrbljujoči podobi zgolj odmahnili z roko, se je z njimi zelo težko strinjati.
Še več, težko je celo verjeti, da mislijo resno in da ne gre le za zunanjo tolažbo ob notranji skrbi. Za kaj takega je Cristiano predaleč od svoje prave podobe in za kaj takega je tudi po prihodu Zinedina Zidana na mesto trenerja preveč prestrašeno nervozen. Kar pa še ne pomeni, da se strinjamo z zagovorniki druge skrajnosti, ki pravijo, da je s tistim najboljšim Ronaldom konec.
Da se je tik pred 30. rojstnim dnevom dotaknil vrha, kot nalašč začel padati takoj po jubilejni zabavi in se ob izteku prvega leta svojega četrtega desetletja dotaknil ravni, na kateri se mu že poznajo leta, taka in drugačna iztrošenost ter posledičen nepopravljiv padec forme. Neobstoj krize je sicer večja bedarija kot začetek apokalipse blagovne znamke CR7, resnica pa je po vsej verjetnosti nekje vmes.
Kje natanko je, s čim vse je povezana in kateri skrajnosti je bližje? To je vprašanje za precej več kot pregovornih milijon dolarjev. Odgovor nanj pa s seboj vleče gromozanske stvari, ki vključujejo možnost Portugalčevega odhoda po koncu te sezone in Realovo spoprijemanje z nastalim položajem v luči 18-mesečne prepovedi registriranja okrepitev po polnoči hitro bližajočega se 31. januarja.
Ob tem ne bi bilo presenečenje, če bi iz vsega skupaj izhajalo tudi resno zanimanje za Neymarja. Ker Gareth Bale in James Rodriguez nikakor ne dosegata vpliva največjih Barcinih okrepitev (ravno Neymarja in Luisa Suareza) in ker Ronaldova kriza dodatno povečuje vtis Realove podrejenosti Barcelone, bi razbijanje katalonske napadalne trojice utegnilo biti edina rešitev.
Je mogoče, da se Real tega zaveda? Je mogoče, da ve, da s trojico MSN ne more tekmovati in da na trgu ni okrepitev, ki bi to spremenile? Je mogoče, da so Madridčani ob vsem tem v paniki? Ne bi nas presenetilo, če bi se na ta vprašanja našel kakšen pritrdilen odgovor.
