A vendar se kljub izjemnosti nobena od njih ne more niti približati tako čustveni kot tekmovalni vrednosti zgodbe o vrnitvi Josepa Guardiole na mesto, na katerem je postal eden najboljših in najbolj uspešnih trenerjev našega časa.
Bil je zelo uspešen trener mlade ekipe, vodstvo ponosa Katalonije mu je leta 2008 presenetljivo ponudilo poklicni debi v članski konkurenci in vse ostalo je, kot radi rečemo, zgodovina. V štirih sezonah je zagrizeni Katalonec z razburkano preteklostjo odličnega vezista in opranega dopinškega grešnika postal najuspešnejši strateg v zgodovini Barcelone, dvema naslovoma evropskega prvaka je dodal (in to po večkrat) vse ostalo, kar je mogoče osvojiti tako na domači kot na mednarodni sceni, klubu in svetovnemu nogometu pa je dal še več kot to.
Je pa podobno kot mnoge revolucionarne stvari tudi Pepovo vodenje Barcelone potekalo na meji med ekstazo in bolečino, na meji med pravljičnim in kontroverznim. Medtem ko je bila gladina mirna in je ob površnem spremljanju vzbujala občutke nezemeljske idile, je Barcelona ostala Barcelona oziroma je bila pod Guardiolo to morda še v večji meri kot pred njim. Barcelona je ostala Barcelona v smislu neprestanega vrenja pod površjem, razburkanosti, nemira in negotovosti, stalnega prepletanja nepredstavljivih interesov nacionalnih, socialnih in političnih struj, ki z nekaj domišljije in s kančkom pretiravanja pogosto spominjajo na prostozidarske ter iluminatske romane Dana Browna.
Pep se je predstavljal kot človek, ki zaradi svojih življenjskih pogledov podpisuje zgolj enoletne pogodbe, kar je z večletno pri Bayernu gladko ovrgel. Marsikdo nas je marsikdaj želel prepričati o marsikakšnem prijateljstvu med marsikom, pa je bila to le maska kompleksnih odnosov, ki se nikoli in nikdar ne bi mogli končati drugače kot z izrazito mešanimi občutki. In so se končali vse prej kot idilično, vse prej kot nedvoumno prijateljsko.
Zgodba o prvem Pepovem srečanju z njegovo Barcelono in o njegovi današnji vrnitvi na Camp Nou zato ni preprosta, pravzaprav je zelo daleč od tega. Njeni prizori bodo po vsej verjetnosti prav tako imeli mirno gladino, na kateri se bodo kazale ovacije gledalcev in trenerjeva nedvomna ganjenost. Ponovno pa bo zelo težko reči, kaj se dogaja nekoliko globlje, in še težje, kaj se dogaja zares globoko. Nemogoče je celo špekulirati, kaj razmišljajo aktualno začasno vodstvo ponosa Katalonije in kandidati na poletnih predsedniških volitvah, med katerimi bomo zagotovo našli tako Guardiolove prijatelje kot njegove nasprotnike.
V vsakem primeru pa je Guardiola ob skoraj neskončnih uspehih v Barceloni videl in doživel tudi marsikaj drugega z različnimi predznaki. Ob tem ima malokdo občutek, da bo današnja vrnitev zanj težka na način, na kakršen je težak klasičen prihod nekoga, ki si po spletu okoliščin kruh služi drugod. Po drugi strani pa vemo premalo, da bi lahko govorili o jasno izoblikovani in razumljivi želji po kakršnemkoli poravnanju računov ali celo maščevanju.
Kdo ve, ali se je temu dvoboju želel na vsak način izogniti, ali ga je komaj dočakal, ali je resnica na širokem spektru nekje vmes. Neizpodbitno je le dejstvo, da si Pep želi uspeti s klubom, v katerem sta njegova življenje in delo neprimerno bolj mirna in s katerim prav tako hoče pisati zgodovino.