Mogoče bi bilo razpravljati, ali je obračun ponosa Katalonije in bavarskega velikana največ, kar lahko v tem trenutku ponudi klubski nogomet na stari celini, v vsakem primeru pa pred današnjo prvo tekmo v Barceloni take ocene ne morejo biti daleč od resnice. Po nobenih kriterijih in ne glede na zorni kot.
Pred natanko dvema letoma smo govorili in pisali o boju za absolutno oblast v evropskem nogometu. Čeprav je bil v vlogi aktualnega zmagovalca lige prvakov tedaj Chelsea, londonski modri v tem kontekstu niso imeli kaj iskati in z izjemo najbolj zaslepljenih navijačev tega kluba je bilo vse jasno. Se pač zgodi, da se v tekmovanju na izpadanje zgodi nekaj takega, kot je pomlad poprej uspelo angleškemu predstavniku, toda nobenega dvoma ni bilo o tem, da je v svojem pohodu do naslova ugnal – eno v polfinalu in drugo v finalu – izrazito boljši ekipi.
Tako Barcelona kot Bayern sta bila tedaj prava ponosa klubskega nogometa na stari celini, in ko ju je žreb združil v polfinalu najbolj prestižnega klubskega tekmovanja z oznako 2012/13, dvomov ni bilo. Šlo je za prestol, pri čemer so ga Katalonci ne glede na omenjeni polfinalni izpad leto poprej branili, Bavarci pa so ga po nesrečno izgubljenem finalu in ob skokoviti nadaljnji rasti naskakovali. In se nanj zavihteli v velikem, zgodovinsko navdušujočem slogu. Če ste predhodno morda pozabili, ste v teh dneh o razpletu tistega obračuna zagotovo prebrali ali slišali že vse in še več.
Bayern je na prvi tekmi slavil z izidom 4:0, na povratni dodal zmago s 3:0, napredoval s pravljičnim seštevkom in tudi na ravni splošnega vtisa povsem zasenčil svojo tedanjo in zdajšnjo nasprotnico. Ocene so si bile enotne: čeprav bi se mu še drugo leto zapored nekako primerilo, da bi doživel poraz na finalnem srečanju, bi šlo za preprosto dejstvo, da v nogometu skoraj pregovorno ne zmagujejo vedno najboljši.
O tem, kdo je resnično najboljši, pa ni bilo niti najmanjšega dvoma. In ko so Bavarci vse skupaj simbolno podkrepili še z naslovom evropskih prvakov, je njihova vladavina vzcvetela v vsem sijaju, medtem ko je napoved prihoda Josepa Guardiole na mesto trenerja in dodatnih velikih igralskih okrepitev poskrbela za to, da tej vladavini ni bilo videti konca.
Ali to pomeni, da lahko danes govorimo o snidenju z zamenjanima vlogama. No, odgovor na to vprašanje nikakor ni enoplasten in temu primerno nikakor ni preprost. Vmes je bilo lansko tekmovalno obdobje in v njem so se dogajale stvari, po katerih o Bayernu ne moremo govoriti kot o vladarju evropske nogometne scene, o Barceloni pa ne kot njegovi izzivalki in neposredni pretendentki na prestol.
Naj si bomo na jasnem, ne gre za gol bavarski izpad v polfinalu lanske izvedbe. Kot smo poudarili že nekajkrat, se take stvari v nogometu pač dogajajo; navsezadnje je Barca evropski sceni vladala približno pet let, pa v tem času v finalu lige prvakov nikoli ni zaigrala dvakrat zapored. Toda do izpostavljenega poraza pred dvema letoma je izpadala na povsem drugačen način kot pred letom dni Bayern, ki si je privoščil pravi polom proti poznejšemu (in zdaj aktualnemu) evropskemu prvaku.
Toda po drugi strani tudi o njem, torej o Realu, ne moremo govoriti kot o klasičnemu vladarju in o katalonsko-bavarskem dvoboju ne kot o potegovanju za status njegovega izzivalca. Vprašanje, kdo je najboljši in najmočnejši, vendarle odzvanja tudi pred nocojšnjim srečanjem na stadionu Camp Nou.
OB POGLEDU NA CELOTNO SLIKO ...
Ne slišite tega odzvanjanja? Hm, prav mogoče je, da vas je kaj zavedlo ali vam odvrnilo pozornost. Mi ga vsekakor slišimo, čeprav s tem verjetno tvegamo, da bi si nakopali nezadovoljstvo (ali celo še kaj hujšega) navijačev kraljevega kluba.
Bolj ko smo razmišljali, bolj ko smo tehtali, bolj jasen je bil zvok vprašanja, pred katerim je težko zapreti ušesa in oči. Morda zato, ker kraljevi klub kljub navdušujoči zmagi na račun Bayerna in pohodu do jubilejnega desetega naslova evropskega prvaka ni odigral sezone, ob kateri bi nogometne navdušence po vsem svetu sezulo od naslade.
Navsezadnje je bil še tik pred koncem tekmovalnega obdobja pragmatični trener Carlo Ancelotti celo pod vprašajem oziroma je bila pod vprašajem njegova prihodnost na klopi belega baleta. In če je bilo drugače v jesenskem delu letošnje sezone, v katerem je Real deloval impresivno in bil bolj kot kadarkoli (seveda če govorimo o najnovejši dobi) podoben najboljši evropski ekipi, Madridčani zadnjih nekaj mesecev ne puščajo vtisa, ki bi dvigoval krvni tlak.
V polfinale so se prerinili ob resnem spogledovanju z izpadom tako na prvi kot na drugi stopnički izločilnih bojev, v španskem prvenstvu se kljub zgolj dvema točkama zaostanka za Barco zdijo v izgubljenem položaju, predvsem pa so v pričakovanju sinočnjega nastopa kazali podobi, ki ni prepričala (kaj šele navdušila) nikogar.
V nasprotju z nocojšnjima nasprotnikoma. Z izjemo nekaj spodrsljajev, zaradi katerih ne moremo govoriti o najboljših časih enega ali drugega, Barcelona in Bayern zmagujeta z rušilno močjo, dominirata in navdušujeta do te mere, da jima ob pogledu na celotno sliko evropskega klubskega nogometa ni para.
Sta trenutno najbolj prepričljivi ekipi, ki sta se želeli izogniti druga drugi in ki sta se jima želela izogniti včerajšnja nasprotnika. Sta trenutno najboljši ekipi, ki ju je žreb združil in katerih dvojni obračun ima lahko samo eno podobo.
V njej je favorit nedvomno ponos Katalonije, ki se po najpomembnejših kriterijih zdi korak spredaj in ki v nasprotju z Bavarci nima omembe vrednih težav z zdravjem svojih nogometašev. Razlika pa je vendarle tako majhna, da si lahko obetamo pravcati šov, pravcato vožnjo z vratolomnim vlakom smrti.
Želja po maščevanju za dogodke pred dvema letoma in dogajanje okrog glavnega junaka naslednjih dveh strani pa sta ob tem dodatka, ki razsežnosti še nekoliko povečujeta.
