Nekaj pomembnega, nekaj najpomembnejšega pa se je zgodilo tudi v svetu nogometa. Luč sveta je zagledalo tekmovanje, ki danes velja za najboljšega, največjega in najkvalitetnejšega. Vsaj v klubskem nogometu.
Prvič so organizirali tekmovanje, ki se danes imenuje liga prvakov. Tekmovanje, ki danes velja za čisto pravi nogometni raj. V ligi prvakov se cedita med in mleko, komur je dano, da se lahko igra v tej z zlatom obliti igralnici, mu to ne prinese le sreče in zadovoljstva, ampak tudi goro denarja. Bogastvo, če želite. Biti v ligi prvakov pomeni biti na največjem odru, kar jih klubski nogomet premore. Da imamo danes takšno tekmovanje, ima zasluge tudi oziroma predvsem francoski novinar Jacques Ferran.
Slednji je leta 1948 odpotoval v Čile, in sicer z namenom, da bi tam za L'Equipe pokrival sploh prvo tekmovanje najboljših južnoameriških nogometnih klubov. Kar je videl, ga je navdušilo, še bolj pa ideja, ki se mu je hitro porodila: mar ne bi bilo dobro, da bi nekaj takšnega organizirali tudi v Evropi?
Zamisel je zaupal uredniku Gabrielu Hanotu, ta mu je le prikimal in dvojec je vse skupaj že začel prenašati s peresom na list papirja. Ko so britanski mediji leta 1953 svoj klub Wolverhamptom Wanderers po seriji zmag na prijateljskih tekmah s tujimi nasprotniki označili za najboljšega na svetu, je bila za Hanota to zadnja kaplja čez rob.
"Preden Wolverhampton označimo za nepremagljivega, naj gre v Moskvo in Budimpešto. Naj se potem pomeri z dvema mednarodno uveljavljenima kluboma: Milanom in Realom, da ne nadaljujem naštevanja. Organizirati bi morali klubsko svetovno prvenstvo oziroma vsaj evropsko, ki bi bilo večje, bolj smiselno in prestižnejše od pokala mitropa," je zapisal tedaj v svojem časniku. In dokončno prepričal Uefo (ta je bila ustanovljena manj kot leto dni pred tem), ki je na kongresu marca 1955 spregovorila o tem predlogu in ga mesec dni pozneje tudi podprla.
V PRVI SEZONI JIH JE IZBRAL L'EQUIPE
Sodelujoče v prvi sezoni je izbral kar L'Equipe skupaj s številnimi drugimi uglednimi mediji (La Gazzetta dello Sport, Marca, A Bola, El Mundo Deportivo), ki so se odločili za dunajski Rapid, madžarski Voros Lobogo (danes MTK), lizbonski Sporting, Djurgarden, Anderlecht, Milan, Saarbrücken, Servette, AGF Arghus, PSV Eindhoven, Hibernian, Rot-Weiss Essen, Reims, poljsko Gwardio, Real Madrid in beograjskega Partizana. Sodelovati bi moral tudi Chelsea, ki pa mu je angleška zveza nastop prepovedala, saj je v novoustanovljenem tekmovanju videla le nekaj, kar bo motilo tekme državnih prvenstev.
Zanimivo, parov prvega kroga niso izžrebali, pač pa jih je določil kar organizator sam. Prva tekma je bila odigrana 4. septembra 1955, in sicer na stadionu Nacional, ki v Lizboni stoji še danes. Sporting je gostil Partizana, 30 tisoč gledalcev pa je videlo spektakel, ki se je končal z remijem 3:3. Dva zadetka za goste je dosegel Miloš Milutinović, na koncu tudi prvi strelec tekmovanja.
Po mesecih zanimivih dvobojev, ki jih je zaznamovalo predvsem veliko golov (4,38 v povprečju na tekmo), sta se 13. junija na stadionu Parc des Princes v Parizu za končno zmago udarila Real in Reims. 38.239 gledalcev je videlo kar sedem golov, Španci, ki so leteli na krilih Alfreda Di Stefana, pa so na koncu slavili s 4:3.
NA ZAČETKU KRALJEVAL REAL
Zanimivo je, da so si odgovorni že tedaj prizadevali za to, da bi bilo čim več tekem odigranih sredi tedna in v večernih urah, kar je bilo za tiste čase nepredstavljivo. Razlog za to je bil preprost: da bi si lahko obračune v živo ogledalo kar največ ljudi, tudi tisti, ki so delali do poznih popoldanskih ur.
Eden največjih zagovornikov tega je bil Santiago Bernabeu, nekdanji predsednik Reala, po katerem se danes imenuje stadion tega madridskega kluba. Real je bil sicer tudi tisti, ki je zaznamoval uvodna leta novoustanovljenega tekmovanja. Zmagi v uvodni sezoni so sledile še štiri, še enkrat je padel Reims, nato pa tudi Fiorentina, Milan in za konec prevlade Eintracht iz Frankfurta.
Finale iz leta 1960 je bil eden najbolj osupljivih v zgodovini. 127.621 gledalcev, kar ostaja rekord, je videlo deset golov (nikdar jih v finalu ni padlo več) in prepričljivo zmago Reala s 7:3. Še danes številni mediji pišejo, da je bila to ena najboljših nogometnih tekem, ki so bile kadarkoli odigrane.
A – zanimivo – ni manjkalo veliko, da je sploh ne bi bilo. Ker je Ferenc Puskas izjavil, da so Nemci leta 1954 na svetovnem prvenstvu leteli na krilih prepovedanih substanc, je nemška zveza svojim klubom dala jasna navodila: vsem klubom je prepovedano igrati na tekmah, na katerih sodeluje tudi sloviti Madžar.
Da je bil tisti finale nato sploh odigran, se je moral Puskas pisno opravičiti Nemcem, kar je tudi storil. Prav Puskas je blestel na tej tekmi, zabil je namreč kar štiri gole! On, Di Stefano in Italijan Pierino Prati so edini trije nogometaši, ki so v finalu lige prvakov slavili hat-trick, s tem da je Madžar podvig ponovil tudi leta 1962.
OD LETA 1992 LIGA PRVAKOV
Malce po tem, ko je leta 1991 Crvena zvezda postala prvi in sploh edini klub s področja nekdanje Jugoslavije z zmago v tem tekmovanju (takrat je bilo zadnjič, da so sodelujoči od začetka do konca igrali na izpadanje, takoj zatem je Uefa uvedla tudi skupine), je nastalo tekmovanje po imenu liga prvakov.
Uefa je slednjo nemudoma imenovala za naslednico pokala državnih prvakv. Zakaj se je krovna organizacija odločila za novost, ki je korenito spremenila klubski nogomet, je jasno. Vse preveč denarja je odhajalo drugam, vse preveč tujih skled je bilo prislonjenih h koritu z mlekom. Uefa tako ni spremenila le sistema tekmovanja, pač tudi tržno-marketinški pristop, da o televizijskih pravicah niti ne govorimo.
Tako se je začela pisati zgodba o uspehu, zgodba o tekmovanju, ki je danes finančna oaza - za Uefo in tudi vse sodelujoče. Za sezono 2013/14 je Uefa med 32 v skupinskem delu lige prvakov sodelujočih klubov razdelila skoraj milijardo evrov, natančneje 904 milijone evrov!
Kar 57 milijonov evrov je v svojo blagajno pospravil prvak Real iz Madrida, toda tudi tisti, ki niso bili niti približno tako uspešni kot najuspešnejši vseh časov (kraljevi klub je letos ligo prvakov osvojil desetič!), so občutno popravili stanje na svojem bančnem računu. Še Marseille, ki je v šestih poskusih šestkrat klonil, je prejel kar 32 milijonov evrov! Najmanj med vsemi je zaslužila Viktoria iz Plzna, pa še Čehi so postali bogatejši za dobrih 11 milijonov evrov.
Čeprav je Uefa od leta 1992 dalje nekajkrat spremenila sistem tekmovanja, je slednji zadnjih deset let enak. Krovna zveza 32 sodelujočih klubov (22 se jih v skupinski del uvrsti neposredno, 10 skozi kvalifikacije) najprej razdeli v osem skupin po štiri, po osmih krogih se nato dva najboljša iz vsake skupine prebijeta v osmino finala, vsi tretji se preselijo v ligo Europa.
V izločilnih bojih o napredovanju na vsakem obračunu odločata po dve tekmi: eno klub odigra doma, drugo v gosteh. Le v finalu je drugače, tam se dva najboljša pomerita le enkrat, in sicer na nevtralnem prizorišču.
Letos je bil finale v Lizboni, aktualna sezona 2014/15, ki je sicer jubilejna 60. oziroma 23., odkar tekmovanje nosi to ime, se bo zaključila 6. junija. Tedaj se bosta najuspešnejša med seboj udarila na olimpijskem stadionu v nemški prestolnici Berlinu.
Vse finalne tekme
sezona kraj gledalci finale
1955/56 Pariz (Fra) 38.239 Real Madrid (Špa) - Stade de Reims (Fra) 4:3
1956/57 Madrid (Špa) 124.000 Real Madrid (Špa) - Fiorentina (Ita) 2:0
1957/58 Bruselj (Bel) 67.000 Real Madrid (Špa) - Milan (Ita) 3:2*
1958/59 Stuttgart (Nem) 72.000 Real Madrid (Špa) - Stade de Reims (Fra) 2:0
1959/60 Glasgow (Ško) 127.621 Real Madrid (Špa) - Eintracht F. (Nem) 7:3
1960/61 Bern (Švi) 26.732 Benfica (Por) - Barcelona (Špa) 3:2
1961/62 Amsterdam (Niz) 61.257 Benfica (Por) - Real Madrid (Špa) 5:3
1962/63 London (Ang) 45.715 Milan (Ita) - Benfica (Por) 2:1
1963/64 Dunaj (Avt) 71.333 Inter (Ita) - Real Madrid (Špa) 3:1
1964/65 Milano (Ita) 89.000 Inter (Ita) - Benfica (Por) 1:0
1965/66 Bruselj (Bel) 46.745 Real Madrid (Špa) - Partizan (Jug) 2:1
1966/67 Lizbona (Por) 45.000 Celtic (Ško) - Inter (Ita) 2:1
1967/68 London (Ang) 92.225 Manchester United (Ang) - Benfica 4:1*
1968/69 Madrid (Špa) 31.782 Milan (Ita) - Ajax (Niz) 4:1
1969/70 Milano (Ita) 53.187 Feyenoord (Niz) - Celtic (Ško) 2:1*
1970/71 London (Ang) 83.179 Ajax (Niz) - Panathinaikos (Grč) 2:0
1971/72 Rotterdam (Niz) 61.354 Ajax (Niz) - Inter (Ita) 2:0
1972/73 Beograd (Jug) 89.484 Ajax (Niz) - Juventus (Ita) 1:0
1973/74 Bruselj (Bel) 72.047 Bayern (Nem) - Atletico Madrid (Špa) 4:0***
1974/75 Pariz (Fra) 48.374 Bayern (Nem) - Leeds (Ang) 2:0
1975/76 Glasgow (Ško) 54.864 Bayern (Nem) - St. Etienne (Fra) 1:0
1976/77 Rim (Ita) 52.078 Liverpool (Ang) - Borussia M. 3:1
1977/78 London (Ang) 92.500 Liverpool (Ang) - Brugge (Bel) 1:0
1978/79 München (Nem) 57.500 Nottingham F. (Ang) - Malmö FF (Šve) 1:0
1979/80 Madrid (Špa) 51.000 Nottingham F. (Ang) - Hamburg (Nem) 1:0
1980/81 Pariz (Fra) 48.360 Liverpool (Ang) - Real Madrid (Špa) 1:0
1981/82 Rotterdam (Niz) 46.000 Aston Villa (Ang) - Bayern (Nem) 1:0
1982/83 Atene (Grč) 73.500 Hamburg (Nem) - Juventus (Ita) 1:0
1983/84 Rim (Ita) 69.693 Liverpool (Ang) - Roma (Ita) 1:1**
1984/85 Bruselj (Bel) 58.000 Juventus (Ita) - Liverpool (Ang) 1:0
1985/86 Sevilla (Špa) 70.000 Steaua (Rom) - Barcelona 0:0**
1986/87 Dunaj (Avt) 57.500 Porto (Por) - Bayern (Nem) 2:1
1987/88 Stuttgart (Nem) 68.000 PSV Eindhoven (Niz) - Benfica (Por) 0:0**
1988/89 Barcelona (Špa) 97.000 Milan (Ita) - Steaua (Rom) 4:0
1989/90 Dunaj (Avt) 57.500 Milan (Ita) - Benfica (Por) 1:0
1990/91 Bari (Ita) 56.000 Crvena zvezda (Jug) - Marseille (Fra) 0:0**
1991/92 London (Ang) 70.827 Barcelona (Špa) - Sampdoria (Ita) 1:0*
1992/93 München (Nem) 64.400 Marseille (Fra) - Milan (Ita) 1:0
1993/94 Atene (Grč) 70.000 Milan (Ita) - Barcelona (Špa) 4:0
1994/95 Dunaj (Avt) 49.730 Ajax (Niz) - Milan (Ita) 1:0
1995/96 Rim (Ita) 70.000 Juventus (Ita) - Ajax (Niz) 1:1**
1996/97 München (Nem) 59.000 Borussia D. (Nem) - Juventus (Ita) 3:1
1997/98 Amsterdam (Niz) 48.500 Real Madrid (Špa) - Juventus (Ita) 1:0
1998/99 Barcelona (Špa) 90.245 Manchester Utd. (Ang) - Bayern (Nem) 2:1
1999/00 Pariz (Fra) 80.000 Real Madrid (Špa) - Valencia (Špa) 3:0
2000/01 Milan (Ita) 79.000 Bayern (Nem) - Valencia (Špa) 1:1**
2001/02 Glasgow (Ško) 50.499 Real Madrid (Špa) - Bayer Lev. (Nem) 2:1
2002/03 Manchester (Ang) 62.315 Milan (Ita) - Juventus (Ita) 0:0**
2003/04 Gelsenkirchen (Nem) 53.053 Porto (Por) - Monaco (Fra) 3:0
2004/05 Istanbul (Tur) 69.000 Liverpool (Ang) - Milan (Ita) 3:3**
2005/06 Pariz (Fra) 79.610 Barcelona (Špa) - Arsenal (Ang) 2:1
2006/07 Atene (Grč) 63.000 Milan (Ita) - Liverpool (Ang) 2:1
2007/08 Moskva (Rus) 67.310 Manchester Utd. (Ang) - Chelsea (Ang) 1:1**
2008/09 Rim (Ita) 62.467 Barcelona (Špa) - Manchester Utd. (Ang) 2:0
2009/10 Madrid (Špa) 73.490 Inter (Ita) - Bayern (Nem) 2:0
2010/11 London (Ang) 87.695 Barcelona (Špa) - Manchester Utd. (Ang) 3:1
2011/12 München (Nem) 62.500 Chelsea (Ang) - Bayern (Nem) 1:1**
2012/13 London (Ang) 86.298 Bayern (Nem) - Borussia D. (Nem) 2:1
2013/14 Lizbona (Por) 60.976 Real Madrid (Špa) - Atletico M. (Špa) 4:1*
* - po podaljšku
** - po streljanju enajstmetrovk
*** - ponovljena tekma
