Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Barbara Kavčič
Barbara Kavčič
05.09.2013 00:00:00
Deli članek:

Manica Janežič Ambrožič: Euro 2000 kot poročno potovanje

Psno

Manica Janežič Ambrožič je že vrsto let eden najbolj prepoznavnih televizijskih obrazov v Sloveniji. Zunanjepolitična novinarka, voditeljica Dnevnika, mama dveh otrok, sodelavka pri novinarskem študiju na FDV-ju in še in še bi lahko naštevali. Pri opravljanju svojega poklica je vedno resna in prepričljiva, za kamero pa brez težav pokaže še tisto sproščeno, nasmejano in zgovorno plat svoje osebnosti. Čeprav pravi, da se na šport ne spozna, pa jo zelo zanima. Skupaj z možem Tomažem Ambrožičem, direktorjem športne agencije S. V. - RSA, sta obiskala marsikateri športni dogodek, in tudi zato je bila Manica prava sogovornica za našo rubriko.

Kaj vam šport v življenju pomeni?
Vedno težko odgovarjam enoznačno. V primeru moje družine, ker je mož zelo vpet v športno dogajanje v Sloveniji, je seveda šport zelo pomemben del naše družine. Če nanj gledam profesionalno, imam izkušnjo, ki je na neki način osebna in hkrati tesno povezana z mojim poklicem. Kot zunanjepolitična novinarka sem konec devetdesetih let veliko potovala, takrat je bila Slovenija že priznana kot samostojna država, a uveljavljanje države v svetu je bilo zelo zahtevno. Bili smo na poti v Evropsko unijo, ni se še vedelo, kdaj bo prišlo do širitve EU, ali bomo izpolnjevali vse kriterije in tako naprej. Še vedno mislim, da je to, kar je naredila nogometna reprezentanca z uvrstitvijo na evropsko in svetovno prvenstvo, nekaj, kar je naši državi izredno koristilo. To je bilo izjemno pomembno! Na lastni koži vem, kako je v tujini odmeval ta uspeh. Slovenija se je na političnem zemljevidu uveljavila tudi zato, ker se je uveljavila na nogometnem zemljevidu. Ob mojem delu pa sva z možem hkrati večino teh ključnih tekem zlatega obdobja slovenske nogometne reprezentance celo spremljala v živo. Še posebej sta mi v spominu ostali dve. 24. marca 2001, ko smo igrali z Rusijo na stadionu Lužniki. Kar nekaj časa pred začetkom tekme sem že bila na stadionu in bilo je zelo hladno. Toliko, da sem se neki Rusinji zaradi mraza zasmilila in me je povabila na toplo in mi postregla s pire krompirjem in zeljem (smeh). Ta ogromen stadion je naredil velik vtis. 40 tisoč ljudi je kričalo Rusija, Rusija … Slovencev nas je bilo na drugi strani le peščica. A točno vem, kakšen je občutek, ko obmolkne imperij, ko je dal Aleksander Knavs gol. In to sem kot zunanjepolitična novinarka še bolj osebno doživela. Niso nas več podcenjevali. Enako se je zgodilo na prijateljski tekmi v Franciji leta 2000. Spet ogromen stadion, poslušali smo 'Allez les bleus', res neverjetni občutki, še zlasti ker smo nekaj dragocenih minut Slovenci vodili z 0:2. V tisti tekmi nismo zmagali, v zadnjih minutah smo izgubili, a naslednji dan me je v trgovini v Parizu prodajalec vprašal, od kod prihajam. 'Vi ste Slovenka? To je ta država, ki nas je včeraj skoraj premagala. Pa saj vas je tako malo, preveril sem na spletu, nič več kot za en pariški kvart. Od kod ste se vzeli?' (smeh) Tudi na obdobje Jureta Koširja je treba opozoriti, na njegove zmage v svetovnem pokalu in na olimpijski bron v Lillehammerju v 90. letih. Tako sem spoznala, kako daleč seže šport, do vseh ljudi.

Se mogoče s kakšnim športom ukvarjate rekreativno?
Da, samo s športom lahko stres iz službe izčistim iz telesa. Sem tip nove tekačice. Človek, ki je bil 40 let prepričan, da absolutno nikoli ne bo tekel, ki sovraži tek. A nekega lepega dne, sredi najhujše krize v službi, sem se zbudila in si rekla, grem teč. Pretekla sem 700 metrov in se vmes dvakrat ustavila. A naslednji dan sem se vrnila in ne vem čisto, zakaj. Bilo je grozno. Vso pot sem preklinjala, zakaj vse to počnem, a tisto jesen sem na ljubljanskem maratonu pretekla deset kilometrov. Zame je to ena mojih večjih zmag. Ljudje, ki me poznajo vrsto let, niso mogli verjeti. Od takrat poskušam teči čim bolj redno. Je pa naša družina tudi velika ljubiteljica smučanja. Poskušamo izkoristiti vsak mogoč smučarski dan. Zdaj sta otroka že toliko stara, da sta samostojna, a zadnja leta sem veliko časa s hčerko preživela na delu smučišča za otroke in sem zato manj smučala. Z možem greva vsako leto na odprtje sezone, kjer se nasmučava.

Ste kot otrok kaj trenirali?
Nikoli, a šport spremljam že dolgo. Kot voditeljica Dnevnika moram biti na tekočem. Zdi se mi nujno, da večje športne dogodke pokrijemo tudi v Dnevniku. To dogajanje odseva stanje v naši družbi. Z možem sva veliko potovala in obiskala mnoge športne dogodke. Ko sva v Angliji, greva na nogomet, v Ameriki sva šla na hokej. Če bi sama izbirala, najbrž ne bi hodila na toliko tekem. To je realen odgovor. Ne vem, ali bi se ravno zapeljala na hokejsko tekmo v New Jersey. Imam otroke, ki so športno aktivni, blizu doma imamo tudi aktivno društvo ženskih nogometašic. Ko je bil sin še mlajši, me je vprašal, kako to, da vse mamice igrajo nogomet, moja pa ne. Sem mu morala razložiti, da to ni čisto res, da kakšna tudi ne igra (smeh).

Ali obstaja ekipa ali športna panoga, katere tekme ne izpustite?
Če se le da, gremo na veliko športnih dogodkov. Lani smo z družino šli na olimpijske igre v London. Oblečeni v zeleno-modre majice smo tavali po Londonu. Šli smo na gimnastiko, nogomet, košarko, v slovensko hišo. To je za nas pomenilo združiti nekaj koristnega s prijetnim. Otroka sta se imela izvrstno. Moja hčerka je bila stara šest let in so jo povsod nosili po rokah. Spremljala sem tudi olimpijske igre leta 2000 v Sydneyju, kjer je bilo tudi odlično.

Omenili ste že veliko dogodkov, kateri je bil tisti, ki vam je ostal najbolj v spominu?
Zagotovo nogomet, evropsko prvenstvo 2000. Pa gol Mladena Rudonje v Romuniji. To je bilo približno dva tedna pred rojstvom sina, to je bila edina tekma v tistem obdobju, ki si je z možem nisva ogledala v živo. Ko je dal Rudonja gol, je mož rekel: 'Obleci se, greva v Ljubljano slavit.' Z zelo velikim trebuhom, in to pozno zvečer, sem šla na Prešernov trg, kjer smo skakali in vpili Kdor ne skače, ni Slovenc'. Danes tega najverjetneje ne bi naredila. EP v nogometu leta 2000 je bilo sicer zame povsem posebno doživetje. Hkrati je bilo to tudi najino poročno potovanje. Tekma z Jugoslavijo, ko je bila zmaga že tako blizu, da smo jo že čutili, pa vzdušje v Amsterdamu … Ogromno Slovencev je prišlo na Nizozemsko in v Belgijo. Izjemno lepi spomini so to.

Ali tudi v Sloveniji obiskujete tekme?
Da. Včasih grem na tekme slovenske nogometne reprezentance, na košarko, bila sem na hokeju, na nekaterih tekmah Celja. V zadnjih 15 letih sem videla veliko tekem. Včasih grem na rokomet, ker je moja dobra prijateljica Branka Mijatovič. Osebno jemljem tudi krivičen odnos ljudi do slovenskega nogometa in kvalitete naših nogometašev. Ko sem začela hoditi na tekme slovenske reprezentance, mislim, da je bila to tekma z Albanijo ali pa Gruzijo na bežigrajskem stadionu, nas na njej ni bilo veliko. Spomnim se, da sem jedla kostanj in da je bil Bežigrad na pol prazen. Potem so ljudje spoznali, da so ti fantje dobri, zanimanje za vstopnice je bilo veliko. Spomnim se, da smo za Bežigradom novembra leta 2003 v kvalifikacijah za EP 2004 malce nesrečno izgubili s Hrvati. Vsi so hoteli imeti karte, potem pa so naši izgubili. Tako so se borili, a jim ni uspelo. Izredno pomembno se mi zdi, da je na koncu tekme, pa če naša reprezentanca izgubi ali če zmaga, treba fantom zaploskati. Moramo znati podpreti ekipo, čeprav izgubi, ji zaploskati in reči, da bomo naslednjič spet z njimi, ker bodo takrat zmagali. A na tej tekmi s Hrvati so bili ljudje tako razočarani, da so zapuščali stadion še pred koncem. Nogometaši so sredi igrišča sklonjenih glav hoteli zaploskati, pomahati, hoteli so reči: 'Borili smo se!', a ljudje so se grozno obnašali. To se me je zelo dotaknilo. Ta odnos, da moraš znati športniku, ki je dal vse od sebe in je verjetno razočaran še bolj kot ti, pokazati, da to ceniš, da mu zaploskaš, se mi zdi zelo pomemben. Pokazati moraš zvestobo, podporo in spoštovanje tudi, ko niso uspešni. Borce je treba znati podpreti.

So vam bližje ekipni ali posamični športi?
Večkrat sem uživala v ekipnih, a posebej cenim posamične. V teh moraš vsak dan premagati samega sebe. Posamične rezultate izredno cenim, še zlasti če imaš priložnost, da se dokažeš samo na dveh tekmah, za kateri treniraš po več let. Lahko narediš vse ali pa vse podreš. Dosežki Primoža Kozmusa, Tine Maze so sijajni. Cenim izrazite borce, tiste, ki rečejo, da gredo po največ, in to povedo na glas. Kot je šla Petra Majdič s poškodbo. Dejan Zavec je navdušujoč človek, topel, srčen.

Glede na povedano, lahko brez dvoma rečemo, da ste navijačica. Ste strastna ali mirna?
Spomnim se nogometne tekme v Velenju s Celjem pred desetimi leti, ko je pred mano sedela ženska, ki je dve uri preklinjala z najbolj sočnimi izrazi. In otroške nogometne tekme, ko je mama za ograjo osemletnega vratarja zmerjala tako hudo, da je jokal. Tega ne bom pozabila. Če bi lahko kaj spremenila, bi ljudi, ki zmerjajo ali kogarkoli žalijo, odstranila z igrišča. Brez milosti.

Dejali ste, da ste po Londonu hodili oblečeni v barve naše reprezentance. Imate še kakšne druge pripomočke?
Imamo neverjetno število šalov in dresov. Več sto. Od podpisanega dresa iranske reprezentance do tega, da ne vem več, kaj vse imamo. Na živce mi gre, ker sem vedno jaz tista, ki jih zlagam, večkrat sem že apelirala na moža in sina, naj to onadva delata, a ne gre.

Omenili ste že Dejana Zavca, Tino Maze, Jureta Koširja, Primoža Kozmusa, Petro Majdič … Kateri športniki so na vas naredili še velik vtis?
Mene se je zelo dotaknila zgodba Zinedina Zidana in Marca Materazzija iz finala svetovnega prvenstva 2006. Slednji je poosebil vse tisto, kar ne maram pri ljudeh. Tisti posnetek, ko je Zinedin odkorakal mimo pokala … Takrat sem ravno pripravljala oddajo o Franciji - pol leta pozneje so bile v Franciji volitve, na katerih je slavil Sarkozy - in sem si prizadevala, da bi imela intervju z Zidanom, a ga nikoli nisem dobila. V trenutku, ko je Italijana udaril z glavo, je Francija zajela sapo. Ta dogodek sem želela umestiti v oddajo, ker je on kot človek zelo zanimiv, ker ima alžirske korenine, ker je nekdo z zelo posebno zgodbo. Še vedno to zgodbo čutim kot neko krivico, ki se mu je zgodila. Zelo me zanima, kako s tem, karkoli že dela, živi Materazzi. Kako lahko s tem normalno živi! Zame je velika zvezda tudi Bojan Križaj. Sem še ta generacija, ko smo prekinili pouk, da smo šli gledat njegovo tekmo. Za celo telovadnico se nas je zbralo. Enkrat sem mu to, kako smo ga spremljali in koliko pouka smo zamudili, povedala (smeh). Omenila bi tudi Darka Đurića. Zdi se mi izjemen športnik. V vseh pogledih je izjemen. Zame kot novinarko je srečati takega človeka privilegij.

Ali obstaja športni dogodek, ki ga še niste doživeli, pa bi ga zelo radi?
Iskreno mi je žal, da si nisem ogledala nedavne košarkarske tekme na morju, ki je potekala v Koprskem zalivu. To se mi zdi odlična zadeva. S prijateljico se ves čas dogovarjava - moža zraven zavijata z očmi -, da bi šli na SP v gimnastiki. V Londonu sva šli s hčerko na gimnastiko in sem bila navdušena. V našem delu dvorane smo vsaj deset minut negodovali, ker so na račun Američank sodniki ogoljufali Kitajko. Res si želim doživeti še kakšno dobro gimnastično tekmo. Pa finale nogometne lige prvakov. To je dogodek, organiziran na res visoki ravni. Ko se igra Super Bowl, si mož ponoči navije uro, da si ga ogleda, jaz si ogledam kakšne posnetke. Vse se mi zdi zelo zanimivo. Od postavitve kamer, to s sodelavci vedno analiziramo, kaj je bilo dobro, kaj ne, kje so mogoče naredili napako, pa vse do reklam, do dogajanja med polčasom.

Glede na to, da vas šport več kot očitno navdušuje, vam je kdaj žal, da niste športna novinarka?
Ne, ne, ne. Meni je super. Na šport se ne spoznam, ga spremljam ljubiteljsko kot opazovalka, občudovalka športnih uspehov. Z veseljem zaploskam vsem in jim želim najboljše. To veliko pomeni na splošno za Slovenijo, športni uspehi pa so tudi ena od redkih stvari, ki nas dejansko povežejo kot narod, v njih se nekako vsi najdemo.