Nekdanjega hokejista Dejana Varla smo še med njegovo aktivno kariero poznali kot enega od bolj zadržanih, skorajda vedno resnih igralcev, a tudi kot enega od najbolj nepopustljivih pri delu na ledu v Sloveniji na sploh. A spoznali smo, da se je otrok jeseniške hokejske šole, ki ji je bil predan večino svojega življenja, v zadnjih letih precej spremenil. V pogovoru ob kavi je trener, ki svoje znanje zdaj prenaša na mlade železarje, dokazal, da je lahko še kako zgovoren in zabaven, zato je slaba ura v njegovi družbi minila, kot bi mignil.
Tretjega julija pred 41 leti sta zakonca Varl povila prvorojenca, ki pravi, da je bil kot kratkohlačnik miren, čeprav so se mu po glavi podile tudi traparije. Odraščal je na Plavžu, nato pa na glavni cesti, ki vodi prek Jesenic, na Titovi, kjer so živeli stari starši. "Imel sem srečno otroštvo z ogromno prijatelji in ogromno igre. Nogomet, košarka, veliko smo plezali. V bližini smo imeli sadovnjak, kar je v tistih časih pomenilo določen prestiž," je okolje, kjer je odraščal, opisal naš sogovornik. Ob omembi sadovnjaka se je naše naslednje vprašanje ponujalo samo od sebe. Je bila ena od iger tudi rabutanje sadja? "Ne. Sadovnjak je bil neke vrste občinski, torej ni šlo za rabutanje v pravem pomenu," je pojasnil, toda: "Zraven je bil še sosedov, ki pa smo ga obiskovali ob večerih. Plezali smo čez betonsko ograjo, ki je imela na vrhu še bodečo žico, ki je poskrbela za kar nekaj prask in ureznin. To je prinašalo poseben čar in adrenalin. No, velikokrat smo šli tudi vprašat, če lahko kaj vzamemo, hkrati smo sadje nabirali tudi za sosedo."
Super sva se razumela, a vedno sem govoril, da je ona malo bolj žleht kot jaz (smeh).
Do šestega leta je bil Dejan edinec, nato se je družini pridružila še sestrica Živa. "Super sva se razumela, a vedno sem govoril, da je ona malo bolj žleht kot jaz (smeh). Kot starejši brat sem moral vedno popuščati, še danes se spominjam, da je vedno, ko je babica prinesla kakšno sadje ali kaj drugega, to primerjala, včasih tudi pod svetlobo, da je videla, kateri kos je večji. Temu se še zdaj smejimo," se je spomnil starejši brat, ki je priznal, da je bil do nje vedno zaščitniški: "Zelo. Ko je bilo treba biti. Pazil sem nanjo."
POSTELJA SREDI HODNIKA
A vedno te naloge ni opravil z odliko. "Ko sta šla starša na morje, je priredila svojo prvo zabavo in vse je ušlo izpod nadzora. Prijatelji so jo malo izkoristili. Bilo je kot v filmu, poklicali so veliko ljudi, da naj pridejo na Živino zabavo. Ko sem prišel domov, sem svojo posteljo našel na hodniku, saj so potrebovali več prostora. Živa ni vedela, kaj naj naredi, vsega je bilo preveč. Še jaz sem bil zaprepaden. Nisem vedel, kako naj pristopim k šest, sedem let mlajšim 'gostom'. Preveč agresiven ne moreš biti, kajne. Umaknil sem se na parkirišče in se čudil. Njeni prijatelji so povsem prevzeli nadzor nad hišo, a hvala bogu je potem posredoval stari ata. Take zabave ni nikoli več organizirala," je eno od dogodivščin opisal hokejist, ki se je s tem športom prvič srečal pri šestih letih. "Z očetom sem hodil na hokej, a otroci smo se na tekmah bolj igrali, razen če je bila tekma z Olimpijo. To smo gledali," se je nasmehnil.
PERO NI VIDEL ČEZ MIZO, PA JE ŽE GOLJUFAL
A hokejske šole ni dolgo obiskoval. Treningi so bili na sporedu ob 6. uri zjutraj, oče mu je rekel, da se tega ne bo šel, zato je začel igrati namizni tenis. "Tam sem spoznal dobrega prijatelja Petra Rožiča in njegovega brata Grego. Nikoli ne bom pozabil, da Pero niti ni dobro videl čez mizo, pa je že goljufal," se je gromko zasmejal naš sogovornik, ki je nato hokej do desetega leta pustil ob strani, takrat pa se je, tudi v družbi Rožiča, spet vrnil na led stare jeseniške dame.
PREVEČ "KAVBOJSKA"
Kot šolar je bil do petega razreda odličen, marljiv, potem pa … Prve simpatije so zmešale glavo, ocene so začele pešati. In spet je nastopil oče: "Dal mi je misliti, ko je rekel, da lahko, če ne bom priden v šoli, kar pozabim na hokej," je povedal vsestranski oklepnik, ki je v teh besedah našel veliko motivacijo.
Ko se je odločal za srednjo šolo, je bila pomembna le ena stvar: da bo lahko nemoteno igral hokej. Mama mu je svetovala komercialno šolo v Kranju, kamor je hodila prijateljičina hči, smučarka. "Na informativni dan nisem mogel iti, ker sem si na smučanju poškodoval nogo, zato je tja šel oče. Ko je prišel domov, mi je rekel, da na to šolo ne bom hodil, da je preveč 'kavbojska'. Zato sem se vpisal na jeseniško strojno šolo," je pojasnil.
Pravi, da je v prvem letniku skorajda obupal. Hokejskih obveznosti je bilo vedno več in kar naenkrat se je v redovalnici znašlo pet "cvekov". "Hotel sem se prepisati na zdravstveno šolo, a sem na koncu vseeno ostal na strojni in jo z rahlim zamikom pozneje tudi končal," je dejal Dejan, ki je najbolj užival ob urah zgodovine in geografije. "Vedno sem govoril, da bi šel zgodovino tudi študirat, a se mi je politična snov, ki je prišla na vrsto po obdobju Kraljevine, tako zamerila, da sem to misel opustil."
V sklopu šolanja na strojni šoli je izkusil tudi delo v tovarni in takoj je vedel, da tam nikoli ne bo delal. "Spoznal sem, da moram delati nekaj dinamičnega. Statičnost, dolgočasnost sta me ubijali," je priznal in še bolj natančno opisal to izkušnjo. "Moral si opraviti dvotedensko prakso in med šolskim letom mi je zaradi tekem uspelo v tovarni delati le en teden. Julija sem moral to nadoknaditi in nihče ni vedel, kaj naj z mano. Tako sem osem ur sedel, gledal v zrak, in to me je morilo. Vedel sem, da bo moja pot drugačna." Že ob rosnih dvajsetih je točno vedel, kaj ga čaka v prihodnosti, po koncu aktivne kariere. Trenersko delo.
TUDI ČE JE ČEZ POL URE BRUHAL
Nekdanji slovenski, še prej pa jugoslovanski reprezentant, ima na obdobji, ko je igral za reprezentanci, lepe spomine, lepšega celo na obdobje, ko je igral za bivšo državo, zaradi katere je večkrat nostalgičen. "Še danes se maja zberemo na pikniku, kjer obujamo nostalgijo. Nosimo titovke, pa kakšne značke, za 'štos' tudi pomahamo s kakšno zastavo. Stari ata je bil tako in tako tudi zaprisežen komunist," se je zasmejal Jeseničan, ki se rad spominja prvenstev v Novem Sadu in Beogradu.
"Pogrešam to obdobje. Nekoč smo za novo leto igrali v Beogradu in ga tam tudi dočakali. Lepo je bilo, tudi naši rezultati so bili dobri, rad se spomnim teh časov, rad vidim kakšen dres iz tistega časa," je priznal skorajšnji diplomant višje mariborske šole za velnes, kjer se je usmeril v navade prehranjevanja, ki mu bodo prav prišle v njegovem trenerskem poklicu.
"Zelo rad jem. Vedno so rekli, da sem najmanj zahteven, nihče me več ne vpraša, če je dobro, saj vedo, da mi je vse okusno. Čeprav je bilo zažgano, sem to pojedel, pa tudi če sem čez pol ure bruhal. Tudi do takih podvigov je prihajalo," se je zasmejal in dodal, da je tudi zaradi študija precej spremenil svoje prehranjevalne navade: "Zelo hitro se širim, če ne pazim, kaj jem."
Zelo nerad govorim o sebi, čeprav vidite, da mi kar gre (smeh). Včasih sem bil bolj zaprt.
NIČ SUPER, NIČ IDEALNO
Dejan je kot 18-letni mladenič opravil tudi državljansko dolžnost. Vojaški rok je služil v dveh delih po tri mesece. Najprej v Kranju, nato na Jesenicah. "Preden smo šli, nam je prejšnja generacija, to so Andrej Razinger, Mare Smolej, Aleš Sodja, Boris Kunčič, govorila, kako je vse super in idealno. No, ni bilo," je jezno zatrdil: "Prvi dan smo morali pospravljati omarice in posteljo. Po pol ure sem šel na hodnik in vem, da sem imel srečo, ker v bližini ni bilo poveljnika, kajti hotel sem mu reči, da grem domov, da tega ne morem več. Povsem sem bil obupan. Prve tri mesece sem izredno trpel. Ne zaradi same vojske, zame je bilo vse to potrata časa. Hkrati nisem dobro sprejel, če se je kdo brez veze drl name ali na nas."
GLADOVNA STAVKA ZA IZKUŠNJO
Druge tri mesece mu je bilo lepše. S poveljnikom sta se spoprijateljila v tolikšni meri, da mu je uredil, da je postal poddesetnik in da je služil bliže domu. "Po drugi izkušnji sem dojel, da sem se v vojski marsičesa naučil. Naučili so me reda, doma sem končno začel pospravljati posteljo, zlagati obleke," je priznal in se spomnil anekdote glede zlaganja oblačil. "Najbolj sem bil jezen, ko mi je mama pred odhodom vse obleke v nahrbtnik zložila v formatu lista A4, ko pa sem prišel v vojašnico, so nam vse stresli ven," je še zdaj nejevoljno govoril Dejan in dodal še eno zanimivo izkušnjo: "Poveljnik nam je obljubil, da bomo šli, če bomo dobro delali, v petek domov, potem pa je to obljubo prelomil. Celotna četa se je zato odločila za gladovno stavko, ki so ji sledila velika pogajanja. Po slabih dveh dneh smo se dogovorili. Ko smo leta pozneje stavkali na Jesenicah, sem tako že imel nekaj izkušenj," se je nasmehnil.
ZARADI MOZARTA BOLJ DOJEMLJIV
Večino kariere je preživel na Jesenicah, a zaradi številnih nesoglasij se je odločil, da se preizkusi tudi čez lužo. S Petrom Rožičem sta se preselila v Phoenix, dogodivščina je trajala pol leta, Dejan je bil takrat star 27 let. "Kar naenkrat je bilo treba kuhati, prati. Doma si vajen, da je to vse urejeno. Američani so me kar postrani gledali, ko sem jim povedal, da še vedno živim doma. Potem sva o takih temah molčala. S hokejem sva bila zadovoljna, videla sva nekaj sveta, naučila pa sva se, da je vsak dan znova treba garati in da prav nič ni samoumevno, kot je bilo doma," je razložil velik ljubitelj jugoslovanske glasbe. "Ne bom rekel, da so mi všeč samo balade, da ne bodo rekli, da sem premehak, čeprav tako in tako vsi pravijo, da poslušam 'jokavčke'," je v smehu pojasnil privrženec bendov in pevcev, kot so Plavi orkestar, Prljavo kazalište, Bjelo dugme, Hari Mata Hari, Dino Merlin, Gibboni, ugajajo pa mu tudi Neca Falk, Avtomobili in Panda, občasno pa tudi klasika. "Mozart sem tudi poslušal, ko so rekli, da bom zaradi frekvenc bolj dojemljiv. Ko si starejši, poskusiš tudi to," je z nasmehom skomignil z rameni.
KEPICA SLADOLEDA, KI TO NI
V Ameriki je fant iz malega železarskega mesta doživel kulturni šok. Kar naenkrat je bilo vse veliko bolj oddaljeno, v bližini ni bilo lokala, kjer bi s soigralci spil kavo, kar je na Jesenicah ustaljena praksa. Tam je bil najbližji lokal oddaljen pol ure. "Tudi hrana je bila drugačna. Nikjer nisva dobila kruha ali pa je bil ta izredno drag. Američani so dan za dnem v neskončnost jedli toast. Debelo sem gledal, ko sem na njem dobil kepico sladoleda, za katero se je izkazalo, da je maslo. To je bil temelj vse prehrane."
Nikoli ne bom pozabil, da Pero niti ni dobro videl čez mizo, pa je že goljufal.
PRVI NAPAD PANIKE
Tudi naslednje leto se je hotel podati čez Atlantski ocean, a so se na Jesenicah stvari uredile in je ostal doma. Pozneje je imel praktično podpisano pogodbo za igranje v Nemčiji, a se je spet odločil, da ostane doma. Razlog: postal je oče zdaj 12-letne Naje in življenje se mu je korenito spremenilo. "Malo preden je prišla na svet, se me je prvič v življenju lotila neznanska panika. Ob štirih zjutraj sem sedel na postelji in se spraševal, kaj se dogaja. Postal bom oče in spraševal sem se, če bom kos nalogi, ali bom lahko finančno poskrbel za otroka. Povsem sem bil iz sebe, a nato so se vse kocke zložile na svoje mesto, vse se je uredilo," si je oddahnil ljubeči očka: "Hčerko sem hranil, jo previjal in delal vse, kar je spadalo zraven. Stara mama me je čudno gledala, kaj počnem, saj moški včasih tega nisodelali."
Varl je povedal, da je zelo vesel, ker sta z Najo zelo povezana in se dobro razumeta, je pa priznal, da je do nje še bolj zaščitniški, kot je bil do sestre. "Pa zdaj šele prihaja v leta, ko že malo bolj spremljam, s kom se druži. Je pa zelo pridna. Še enkrat bi šel čez to izkušnjo. Zaradi tega sem postal bolj mehek, raznežen, takoj je zasedla prvo mesto v mojem življenju," je dejal sicer samski moški, ki smo ga povprašali, v čem uživa. "Gotovo v starševstvu. Rad berem dobre knjige, zanimati sta me začeli duhovnost in psihologija. Narava, šport, druženje s prijatelji so pomembni. Velikokrat sem rad tudi povsem sam, rad imam svoj mir. Tudi ko sem v družbi, sem lahko vseskozi tiho, celo tako, da me vsi čudno gledajo," je pojasnil.
Ne bom rekel, da so mi všeč samo balade, da ne bodo rekli, da sem premehak, tako in tako vsi pravijo, da poslušam 'jokavčke'.
NAJVEČJI SOVRAŽNIK JE EGO
Malo smo se zadržali še pri literaturi, branju, navadi, ki mu je v kri prišla na dolgotrajnih avtobusnih vožnjah: "Vsaj desetkrat, če ne kar 15-krat sem prebral Alkimista, še zdaj ga ne morem nehati brati. Rad imam knjige Richarda Bacha, natančneje Most prek večnosti, všeč mi je Carlos Castaneda. Isto knjigo preberem tudi trikrat."
Dotaknili smo se tudi njegovih trenerskih ambicij. Pravi, da so velike, a hkrati zatrjuje, da še kako dobro ve, da se mora prav vsak dan učiti. "Največji sovražnik človeka je ego, da misliš, da znaš vse," je povedal enega od nasvetov, ki ga je dobil od finskega trenerja Heiikija Mälkiäja. "Nekoč si želim voditi prvo moštvo, mogoče nato reprezentanco, mogoče me čaka tudi tujina. Najo že malo pripravljam na možnost, da bi kdaj prišla ponudba iz tujine," je dejal velik privrženec crossFit vadbe, ki se občasno poigrava z mislijo, da bi imel telovadnico v kakšnem wellness centru. Zadnja leta mu je k srcu prirasel tudi netekmovalni šport, kot je tek na akcijah, kot sta nočna desetka ali oviratlon.
Še zdaj nosimo titovke, pa kakšne značke, za 'štos' tudi pomahamo s kakšno zastavo.
PIRAMIDE IN JAPONSKA
Z Najo sta pred nekaj meseci našla izziv oziroma projekt, ki se ga oba zelo veselita. Pravi, da se je začelo prvega maja, ko se nista odpravila na krajši oddih, kot imata navado. Naja je zbolela in med skupnim počivanjem na kavču se ji je utrnila zamisel, za katero sta se oba ogrela. "Rekla je, da bi rada šla v New York, pa v Pariz in v Barcelono. Tako sva prišla na idejo, da bova, če do maja naslednje leto prihraniva nekaj denarja, šla v Barcelono. Odločila sva se, da bova začela hoditi po svetu. Hrvaška, Grčija, Turčija, to sva že obiskala. Zaradi zgodovine si zelo želim obiskati Egipt in piramide, velika želja je Japonska. Najo bi rad peljal tudi v Arizono, pokazal bi ji Phoenix, puščavo," je o prihodnjih podvigih razpredal Varl, ki smo ga poprosili za opis svojega značaja.
Dobili smo več, kot smo pričakovali. "Sem pristaš poštenosti, delavnosti. Preveč sem popustljiv, velikokrat naiven, a se izboljšujem," se je nasmehnil in nadaljeval: "Vedno sem verjel ljudem na besedo, če smo se nekaj dogovorili, a sem se dostikrat opekel. Vem, da moram postati bolj odločen, veliko preveč sprašujem ljudi, kaj naj naredim. Zdaj sem prišel do točke, da končno sam sprejmem odločitev. Zelo nerad govorim o sebi, čeprav vidite, da mi kar gre (smeh). Včasih sem bil bolj zaprt. Po horoskopu sem rak, zato se velikokrat zaprem vase, ko se počutim ogroženega. Moram se še naučiti, da bom znal res zadihati, se umiriti."
NAJBOLJ PRESTRAŠEN VOZNIK MOTORJA
Ob koncu našega druženja je beseda nanesla še na čas, ko bodo njegovi svetlorjavi lasje in tudi brada verjetno že sivi, ko bodo smejalne gube na simpatičnem obrazu malo globlje, ko telo ne bo več tako prožno in mišičasto. Vprašali smo ga, o čem sanja, ko pomisli na stara leta. "Z mojo družbo smo vedno govorili, da si bomo na stara leta pustili rasti brado in da bomo kadili pipo. Naredil sem izpit za motor, ker sem imel idejo, da bom vozil harleyja ali chopperja. Čeprav tako prestrašenega voznika, kot sem jaz, verjetno še niste videli," se je zasmejal in nato nadaljeval s pogledom v daljno prihodnost. "Uživati hočem v družinskem krogu, s prijatelji, v umirjenem življenju. Tako nekako se vidimo s prijatelji, a imam občutek, da ne bo tako. Rad sem aktiven in mislim, da bom tudi v starosti. Če jo bom sploh doživel, seveda," se je široko nasmehnil in dodal, da bo zadovoljen tudi, če bo le nekje sedel, gledal v zrak in užival v miru.
