Pokvaril je celotno tekmo

Njegovih osem metrov in 90 centimetrov je še danes drugi najdaljši skok v zgodovini človeštva, pet centimetrov dlje je 23 let pozneje na SP v Tokiu odneslo le njegovega rojaka Mika Powella.

Beamon, Bob je njegov vzdevek, je bil rojen 29. avgusta 1946 v mestecu South Jamaica v državi New York. Ko je bil star osem mesecev, je za posledicami tuberkuloze pri 25 letih umrla njegova mama, zato ga je vzgajala stara mama. Pozneje je izvedel, da je bila mama žrtev očetovega nasilja. Želela ga je zapustiti, oče pa je grozil, da bo v tem primeru oba ubil, zato so malega Roberta po mamini smrti dodelili stari mami.

Ko je obiskoval kolidž v svojem kraju, je njegov talent odkril že uveljavljeni trener Larry Ellis, ki ga je vključil v svojo ekipo. Napredoval je zelo hitro in že pri nepolnih 19 letih postal drugi najboljši v ZDA, s čimer si je pridobil štipendijo univerze v Teksasu. Z nje so ga izključili, ker zaradi njene rasistične politike ni želel tekmovati proti univerzi Brigham Young. Kot trener mu je prostovoljno pomagal takrat najboljši Američan v skoku v daljino Ralph Boston, olimpijski zmagovalec v tej disciplini leta 1960 v Rimu. Na panameriških igrah leta 1967 v Winnipegu je Beamon zaostal prav za njim in dosegel drugo mesto, kar je bil dotlej njegov edini omembe vreden dosežek.

Na igrah v Mehiki je bil Bob v vlogi enega od favoritov, potem ko je leta 1968 zmagal na 22 izmed 23 tekem in dosegel osebni rekord 833 centimetrov, pred igrami najboljši izid na svetu. Uspel mu je tudi šest centimetrov daljši skok, a s premočnim vetrom. Kmalu bi se mu primerilo, da bi ostal celo brez finala, saj je v prvih dveh kvalifikacijskih poskusih prestopil. Potem je še enkrat odmeril svoj zalet in se s tretjim skokom vendarle kvalificiral. Konkurenca v finalu je bila močna, saj so se vanj uvrstili prejšnja olimpijska zmagovalca, že omenjeni Boston in Britanec Lynn Davies, ter s takratnimi 835 centimetri aktualni svetovni rekorder Igor Ter - Ovanesjan iz Sovjetske zveze.

POKVARIL CELOTNO TEKMO
V finalu, ki je potekal 18. oktobra, se je obetal napet boj med omenjeno četverico, a je bilo že po Beamonovem prvem skoku jasno, da iz tega ne bo nič. Takoj je bilo očitno, da ga je odneslo ekstremno daleč. Pristal je precej proti koncu peska v jami za skok v daljino, optična naprava, ki je bila nameščena za merjenje daljav, pa daljave sploh ni zaznala. To je prisililo merilce, da so morali skok izmeriti ročno. Ko so končno objavili daljavo, je bila kar 55 centimetrov daljša od takratnega svetovnega rekorda, ki ne prej in ne pozneje nikoli ni bil izboljšan za več kot 15 centimetrov.

Beamon, ki se ni dobro spoznal na centimetre, sprva sploh ni razumel, kaj pomeni daljava 890 centimetrov. Šele ko mu je rival in hkrati trener Boston razložil, da je svetovni rekord preskočil za skoraj dve stopali (feet), je dojel, koliko je zares skočil. Doživel je kratek napad katapleksije, ki jo je povzročil čustveni šok. Lahko se je samo še usedel na tla in z dlanmi prekril svoj obraz. Na noge sta mu pomagala Boston in Davies, ki mu je v šali dejal: "Pokvaril si celotno tekmo."

Bob se, zavedajoč, kaj mu je uspelo, ni več pojavil na startu, saj psihično ni bil več pripravljen za nadaljnje poskuse. Takoj po njegovem skoku se je nad olimpijskim stadionom razbesnela nevihta, ki je njegovim tekmecem še otežila delo. Srebro je presenetljivo pripadlo Nemcu Klausu Beeru, ki je skočil 819 centimetrov, bron pa Bostonu, ki je tako dopolnil svojo olimpijsko zbirko kolajn.

VIŠINA IN VETER
Pri rekordu Boba Beamona velja dodati, da mu je ne glede na vse šlo na roke tudi nekaj naravnih danosti. Tekma v Cuidad de Mexicu je bila izpeljana na nadmorski višini 2240 metrov, kjer je zrak neprimerno redkejši kot na ravni morja, čeprav so nekateri strokovnjaki izračunali, da je to pomenilo le štiri centimetre razlike.

Da nadmorska višina ni bila kar tako, nekaj pove tudi podatek, da so na teh OI dosegli tudi svetovne rekorde na 100, 200 in 400 metrov, ki potem dolgo niso bili izboljšani. Srečo je imel tudi z vetrom, ki je pihal z ravno za rekord še dovoljenima dvema metroma na sekundo. Pri tem so se pojavile špekulacije, da mu je bil v pomoč sodnik, ki se je menda nehote postavil pred vetrovno merilno napravo, s čimer naj bi zmanjšal dejansko izmerjeno moč vetra. Ocenjeno je bilo, da je kombinacija nadmorske višine in vetra Beamonov skok podaljšala za 31 centimetrov.

Po igrah v Mehiki Beamon nikoli ni več zablestel. Več kot 822 centimetrov mu ni več uspelo skočiti. Njegov rekord je še vedno edini moški svetovni rekord v skoku v daljino, postavljen na OI (ženskam je to uspelo trikrat), če ne štejemo Roberta LeGendra, ki je na igrah 1924 v Parizu svetovni rekord 776 centimetrov postavil v sklopu peteroboja. Edini, ki je Beamonov skok uspel preseči za pet centimetrov, je bil Mike Powell na svetovnem prvenstvu leta 1991 v Tokiu po legendarnem obračunu s Carlom Lewisom, o katerem smo v tej rubriki že pisali.

Istega leta, kot je Beamon zmagal na OI, so ga pri ekipi NBA Phoenix Suns izbrali na naboru, vendar se v košarkarske vode ni podal. Raje se je posvetil študiju in leta 1972 na univerzi Adelphi diplomiral iz sociologije.

Pozneje je v različnih vlogah pomagal mladim atletom in pri pisanju atletskih programov na univerzah, pri čemer se je povezal tudi z nekdanjim guvernerjem Kalifornije in slovitim igralcem Arnoldom Schwarzeneggerjem. Delal je tudi kot izvršni direktor olimpijskega muzeja na Floridi. O njegovem podvigu pripravljajo dokumentarec z naslovom "Za 8,9," ki ga bodo predvajali na OI 2016 v Riu de Janeiru.