Ko je pred skoraj tremi desetletji začel svojo kolesarsko pot, ta šport pri nas še zdaleč ni imel takšne veljave kot zdaj, slovenski kolesarji pa še zdaleč niso bili tako znani in cenjeni. A naš tokratni sogovornik, ki smo ga ujeli, ko je čas preživljal doma, preden se je spet odpravil na pot, se je iz nadobudnega kolesarja iz Novega mesta uspel prebiti med elito.
"Izviram iz preproste družine, v tistih časih smo praktično vsi imeli vrt, njivo in dve kokoški, tudi pri naši družini je bilo tako. Spomnim se, da nisem maral hoditi v šolo, že kot otrok sem bil živahen in verjetno se mi ni ljubilo sedeti pri miru in poslušati," je priznal zgovorni Gorazd, ki mu je bil šport že od nekdaj pisan na kožo, pri dvanajstih letih pa se je našel pri kolesarstvu, ki ostaja njegova prva ljubezen. "V osnovni šoli sem se začel ukvarjati z raznoraznimi športi. Od rokometa, atletike, kjer se je pokazalo, da mi bolj ustrezajo vzdržljivostne panoge, najdlje, kakšne pol leta, pa sem vztrajal pri namiznem tenisu. V kolesarstvo sem zajadral, ko je bilo v šoli razpisano občinsko tekmovanje. Ne spomnim se dobro, ali sem se prijavil sam ali so nas učitelji, vendar sem se tekmovanja udeležil in na koncu dosegel drugo mesto. Premagal me je fant, ki je takrat že bil član kluba," se spomni svojega prvega uspeha, a to vendarle ni bilo dovolj, da bi vztrajal.
Omislil sem si tudi zidanico, brez tega ne gre. Če nič drugega, je treba vedno pokositi travo, najde se tudi čas za peko na žaru.
"V klubu je bilo kar nekaj mojih sošolcev, ki so sčasoma ta šport opustili in sem ostal sam. Nisem se počutil sprejetega in sem nehal. Na srečo je bila žena mojega prvega trenerja mamina sodelavka in trener me je prek nje nagovarjal, naj vendarle vztrajam in v drugo se je obneslo. Prvi treningi so bili obupni, saj sem takoj, praktično na prvem klancu, zaostal za ostalimi in me je minila volja," je povedal, a sčasoma je bil na treningih med najboljšimi in je dobil tisto pravo veselje in voljo za trde in naporne treninge.
KAMEN V OKO
Otroštvo je preživljal s starejšim bratom in mlajšo sestro, ko staršev ni bilo doma, pa se je dogajalo marsikaj. Od igranja do prepirov, velik del prostega časa pa je celotna družina preživljala v naravi, imeli so piknike, hodili na morje in tudi delali na kmetiji. "Spomnim se, da smo morali popoldne vedno kaj narediti, nabirali smo regrat za zajce, pazili, da kokoši niso zašle v mamino solato ... Vmes smo se vedno igrali, pa naj bo to zemljo krast ali med dvema ognjema. Zvečer nas je velikokrat zajela panika, ker so kokoši pojedle solato ali ni bilo dokončano vse, kar bi morali narediti. Ena od anekdot je, da smo se radi rolkali in skoraj vsak dan sem domov prišel krvav. Nekega dne sem padel in si podrsal celoten obraz. Spomnil sem se še enega pripetljaja, sosed je rad oponašal stripovskega junaka Zagorja, ki je imel v roki orodje, na katerega je bil navezan kamen. Ves čas je mahal s tem orodjem in enkrat se je kamen snel in mi priletel v oko, še vedno imam na tem mestu znamenje. Imel sem srečo, da sem jo odnesel le z nekaj šivi in brez kakšnih trajnejših poškodb," nam je postregel s kupom zanimivih dogodivščin. A hitro je žogo in vse ostale športne rekvizite zamenjal za svoje prvo pravo kolo, s katerim se je začela njegova pot. "Oče je delal pri Industriji motornih vozil, zdajšnjemu Revozu, zato je lahko kolesa dobil ugodneje oziroma na obroke, otrok je bilo veliko, in če so želeli vsem kupiti kolo ali motor, to ni šlo iz danes na jutri. Z bratom sva hitro dobila tako imenovano specialko, a so jo bratu že prvi teden ukradli. Spomnim se, kako je prijokal domov s prerezano ključavnico v roki. Moje kolo je bilo modro Rogovo kolo senior z desetimi prestavami, s tem sem začel tekmovati."
Med pogovorom je Gorazd v smehu večkrat omenil, da mu šola ni nikoli preveč dišala, vedno je razmišljal o tem, kaj bo počel, ko se bo končala, nemalokrat je zašel tudi v težave. "Ko sem končal osnovno šolo, nisem točno vedel, kam naj se vpišem. Še zdaj menim, da je otroke pri šestnajstih letih težko usmeriti v nekaj, kar jih veseli. Vpisal sem se na srednjo strojno in tehnično šolo in jo tudi končal, in čeprav sem se veliko naučil, me ni nikoli pritegnila," priznava nekdanji uspešni kolesar, ki je svoje najboljše uspehe dosegal v mladinski konkurenci, zato je veliko manjkal pri pouku in se zaradi velikega števila neocenjenih predmetov ni mogel vpisati na sprejemne izpite na fakulteto za šport, maturo pa je, kot nam je povedal, opravil deset let po končanem zadnjem letniku. "Počutil sem se, kot bi zmagal na eni najtežjih dirk (smeh)."
Popoldne smo morali vedno kaj narediti, nabirali smo regrat za zajce, pazili, da kokoši niso zašle v mamino solato ... Vmes smo se vedno igrali, zvečer nas je velikokrat zajela panika, ker so kokoši pojedle solato.
A IMATE KAJ ZA JESTI?
Svoja prva leta v članski konkurenci je preživel pri novomeški Krki, kjer je s kolesarji svoje generacije v Sloveniji zmagal na praktično vseh dirkah. Vedno so sanjali o profesionalnem svetu, kot je bil v Italiji. Čeprav je geografsko blizu, je bil to povsem drug svet, ki so ga takrat spremljali le po televiziji: "Pri preboju v tujino mi je pomagal Primož Čerin, da sem lahko šel v Italijo, sicer v amaterski klub, kjer je tudi on začel svoj preboj med profesionalci. Imel pa sem dogovor s Krko, da se moram v primeru, da postane profesionalni klub, vrniti. In tako se je tudi zgodilo, še za dve leti sem se vrnil v Novo mesto, preden sem v Italiji nadaljeval, kjer sem končal."
Tako je začel tlakovati pot proti vrhu in kmalu se mu je ponudila priložnost, da postane del vrhunske ekipe Lampre, a njegova kariera je takrat dobila nekakšen zasuk. "Vedno sem si želel biti del največjega kluba na svetu, kar zdaj ugotavljam, da ni bilo najboljše, ker sem prišel v ustroj, kjer sem bil le številka. Jasno je, da so me v klub vzeli zato, da bom pomagal nekomu drugemu. Če sem prej zmagoval oziroma bil blizu, sem zdaj moral delati za nekoga drugega in nekoliko so mi zatrli zmagovalno miselnost. V dveh letih, kolikor sem bil član Lampreja, sem bil večni pomagač, tudi pozneje so vedeli, da sem dober v tej vlogi. Bi se pa verjetno, če bi se lahko, zdaj odločil drugače, ostal bi pri manjših klubih," je priznal selektor slovenske reprezentance, ki po tej izkušnji mladim velikokrat svetuje, naj se ne prenaglijo, pa čeprav je v vlogi pomagača dal vedno vsaj toliko, če ne še več, kot prej.
"Velikokrat sem zapolnil kakšno mesto, čeprav to ni bilo v mojem programu, vedno sem bil pripravljen pomagati drugim in se z vsem sprijazniti. Mogoče je za to kriva tudi slovenska miselnost, saj smo pripravljeni pristati na vse, ne pa se boriti za svoj status. Mislim, da je bilo to tudi zaradi tega, ker Slovenci takrat v kolesarstvu nismo nič pomenili. Kamorkoli sem prišel, so nas gledali kot 'Jugose' in imeli pomisleke. Marsikdaj so me vprašali, ali imamo špagete, ali imamo sploh kaj za jesti in ali še vedno divja vojna," je predstavil zanimiv pogled na deželo na sončni strani Alp in dodal, da je iz tujine velikokrat prinesel kakšno stvar, ki je v Sloveniji ni bilo mogoče dobiti, med drugim kokakolo v pločevinki, ki je postala prava senzacija.
DOSEGLJIV TUDI POD VODO
Njegovi uspehi in marljivo delo niso ostali neopaženi, tako je imel v svojem zadnjem letu med aktivnimi kolesarji, ki ga je preživel pri Astani, že zagotovljeno službo v tem vrhunskem klubu pod taktirko Aleksandra Vinokurova. "Zadnjih pet let sem se vedno spraševal, kaj bom počel, ko bom končal kariero, in vedno sem si želel pripraviti teren, pa se nisem nikjer našel. Ena od možnosti je bila, da bi pomagal voditi domačo picerijo ali se tam zaposlil, toda to je bila rešilna bilka, če ne bi našel ničesar drugega. Razmišljal sem o servisni trgovini koles, vendar jih je bilo v Novem mestu že takrat kar nekaj, med drugim jo ima eden mojih najboljših prijateljev in nisem želel biti njegova konkurenca. Pozneje so mi ponudili službo pri Astani, za katero si nisem predstavljal, da jo bom dobil, in lahko rečem, da je to sanjska služba," je z ogromno zanosa govoril o vlogi, v kateri se vidi še vrsto let.
Kamorkoli sem prišel, so na slovenske kolesarje gledali kot na 'Jugose' in imeli pomisleke. Marsikdaj so me vprašali, ali imamo špagete, ali imamo sploh kaj za jesti in ali še vedno divja vojna.
Kljub številnim obveznostim, ki ga sicer veselijo, ima v prostem času rad mir, rad ga preživlja s svojo partnerko Urško. "Najraje sem kje na samem in stran od gneče. Zelo rad imam naravo, hribe, še raje pa morje. Opažam, da je na cestah veliko živčnih voznikov, prerivanja, kolesarji pa smo večinoma ovira, zato grem raje na Gorjance. Omislil sem si tudi zidanico, brez tega ne gre. Če nič drugega, je treba vedno pokositi travo, najde se tudi čas za peko na žaru. Na Hrvaškem imam oljčni nasad, tako da me zaposluje tudi to, je pa res, da je dovolj, če ga dvakrat na leto pokosiš in enkrat obrežeš," je razkril Gorazd, ki mora biti zaradi službe noč in dan dosegljiv na telefon ne glede na to, kje je: "Včasih bi bilo dobro, da bi bil dosegljiv tudi pod vodo, ampak me to ne moti. Vedno se trudim, da bi dobro opravljal to, za kar sem tam."
