Modrijani smo vse konce tedna na 'terenu' in kdaj tudi med tednom, skupaj smo okoli dvesto dni na leto, zato nam za redno ukvarjanje s športom zmanjkuje časa. Vsi pa smo na neki način rekreativni športniki. Kitarist Peter rad hodi v fitnes in teče, tudi jaz rad tečem in skupaj s Petrom sva se že udeležila nekaj malih oziroma polmaratonov, pa tekov trojk in podobno. Gibanje nam je blizu, tudi zato ker sta glasba in šport povezana, saj smo vsi zaradi garanja na obeh področjih spoznali, kje so naše meje in šli še malo čez njih. Pogosto primerjam delo Modrijanov, ki je garaštvo, z delom športnikov, ki so nam velikokrat vzor. Šport in glasba sta si podobna tudi v tem, da ko ti ne gre, vsi zelo dobro vedo, zakaj ti ne gre, vsi znajo povedati, v čem ti ne gre, kaj delaš narobe in zakaj si slab. Takrat stisneš zobe, se boriš naprej, čeprav je to najtežje, je najpomembnejše. Že 14 let smo skupaj in v tem času smo morali držati skupaj kot skupaj držijo ekipe, ko na koncertih nismo imeli ljudi, ko smo imeli mrk, ko nismo dobivali nagrad. Da smo to kot ekipa preživeli, je bistveno.
Ste kot otrok kaj trenirali?
Ne, trenirali nismo nič. Smo pa blesteli na šolskih tekmovanjih. Sam sem bil celo tako težek in neprizanesljiv do sebe in drugih, da sem kakšen šolski tek razveljavil ali pa uredil, da smo ga ponavljali, če nisem bil prvi. Nisem dober poraženec. Nisem prenesel drugega mesta, to me je ubijalo. Spomnim se teka, ko me je po šestih letih na teku na šesto metrov premagal sošolec Matej Habe. Ne vem, kako mi je uspelo, da je moral ves razred še enkrat teči, da sem bil jaz potem prvi (smeh). Čez deset let sem igral na Matejevi poroki in sem imel v mislih samo to (smeh), on pa najbrž tega sploh ne ve.
Sicer nihče od nas ni ničesar treniral, se je pa pot Modrijanov začela tako. Dobivali smo se na nogometnem, košarkarskem igrišču in od tam odhajali na vaje in nazaj. Prva leta smo bili absolutno več na igrišču kot v prostoru za vaje.
Bi se ob vnovični priložnosti odločili za treniranje česa?
Žal mi je, da nikoli nisem treniral plesa. Ta se sicer v določenih elementih spogleduje s športom, nekaj skupnega imata. Če bi bil star štiri leta, bi se šel učit ples. Mogoče bi se odločil tudi za nogomet, ki ga imam od nekdaj rad. Vedno sem ga rad igral. Zjutraj smo se dobivali tudi več kot eno uro pred poukom in do njegovega začetka igrali nogomet. Kondicijo sem imel vedno, vsak dan sem hodil ali pa tri kilometre tekel v šolo.
Bil sem celo tako težek in neprizanesljiv do sebe in drugih, da sem kakšen šolski tek razveljavil ali pa uredil, da smo ga ponavljali, če nisem bil prvi.
Vas kakšen šport ali ekipa še posebej privlači, tako da si vedno ogledate tekmo, da ne zamudite niti ene?
Izredno me privlačijo zgodbe športnikov, dogajanje v zakulisju, lobiranje, kako klubi iščejo igralce, kako se ti razumejo med sabo, kako na zelenici skupaj deluje enajsterica, kako je z egom, kdo je solist, kdo se ne uklanja volji drugih. Zelo rad spremljam vse slovenske športnike, zanima me vse, tudi tiste panoge, ki drugim niso zanimive ali me včasih niso zanimale. Na hokejski tekmi recimo še nikdar nisem bil, hokeja nisem nikoli spremljal. Kar naenkrat pa so me vase posrkali boji med Olimpijo in Jesenicami, spoznal sem, da igra Košir trobento na jeseniških tekmah, kar se mi je zdelo super. Hokejsko razpoloženje me je povsem posrkalo, vedno pogledam, kdo je zmagal, vem, kaj se trenutno dogaja na Gorenjskem. Zanimajo me tudi manj priljubljeni športi, trenutno sem navdušen nad ženskimi skoki. Ta dekleta se mi zdijo zelo zanimiva, da se borijo, da bi naredila neko zgodbo.
Ni lepšega občutka, ko Anže kdaj pošlje sporočilo: Kje igrate? Pridemo!
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo?
Časovno je težko. Nekaj nas je šlo na par tekem v Ljudski vrt, ko je Maribor igral kakšno tekmo v ligi Europa. Bili smo celo na tribuni Viol. Ugotovili smo, da v primerjavi z njimi Modrijani nimamo veliko energije. Ob prvem polčasu nas je vodja nadiral, da nismo dali vsega od sebe (smeh).
Kako to, da ste pristali na tribuni Viol? Ste šli med njih načrtno?
Dobili smo vstopnice. Poceni vstopnice (smeh), edine, ki so še bile na voljo za to tekmo, in potem smo tam skakali. Ljudje so bili zanimivi. Prišli so gledat tekmo, potem so prišli še malo do nas, da smo se fotografirali, nato so naprej gledali tekmo, nam rekli kakšno besedo in tako naprej. So pa bili začudeni, da smo se znašli v tem divjem okolju, vzdušju, kjer smo skakali po sedežih, noreli. Malo sem se sicer držal nazaj. Vzdušje je bilo fantastično, ni mi žal, užival sem, še vedno imam shranjeno fotografijo, ko smo se slikali v šalih Viol. Nad njimi sem bil navdušen, nad tem, kako res podpirajo nogometaše. To je dragoceno. Take ljudi rabi tudi glasba. Ljudi, ki so s tabo v dobrem in slabem, to je največja vrednost.
Bili smo celo na tribuni Viol. Ugotovili smo, da v primerjavi z njimi Modrijani nimamo veliko energije.
Ali si tekme ogledate tudi iz domačega naslanjača? Si urnik mogoče kdaj priredite čemu, kar vas res zanima?
Da. Ko je potekalo EP v košarki, smo na veselicah delali premore in spremljali rezultate in jih sporočali ljudem. Naša ekipa mi je med igranjem na telefon pošiljala sporočila o rezultatih, ki sem jih z odra posredoval vsem zbranim na veselici. Če je le mogoče, si ogledam tekme v živo, drugače pa tudi ponovitve ali posnetke golov, košev. To zelo, zelo rad gledam. Kot otroci smo zelo vestno spremljali ligo NBA, Chicago Bullse, seveda, ne vem, kako je to sploh prišlo do nas. Tudi naši starši so nam govorili o ekipah in posameznikih iz nekdanje Jugoslavije. Pred kratkim sem gledal dokumentarec o prijateljstvu med Draženom Petrovićem in Vladom Divcem in odhodih v Ameriko v tistem času. Največjo strast pa mislim, da vsi doživljamo vsake štiri leta, ko poteka svetovno prvenstvo v nogometu. Komaj že čakam na prvo tekmo med Brazilijo in Hrvaško. Res upam, da takrat ne bomo imeli kakšnega nastopa (smeh).
Glede na povedano lahko rečemo, da premorete kar nekaj navijaške strasti.
Da, sem strasten navijač, glasen. Izrazoslovje sem sicer prilagodil okolici (smeh). Zadnja leta moramo res paziti, kako se vedemo, da imamo v roki vodo in ne piva (smeh). Moj telesni odziv je tudi izreden. Srce mi divje utripa, tudi sapo mi pobira, vse doživljam. Ko je smučala Tina ali so skakali naši skakalci in ostali. Kako sem živčen. Res, vse spremljam z dušo in srcem. Veseli smo, ko igramo na kakšnih sprejemih športnikov. Za Tino Maze, letos so nas povabili v Planico, zelo veseli smo tudi, ko na svojem nastopu srečamo Anžeta Kopitarja. Res je fantastičen človek, njegova žena je iz štajerskih koncev, in ko sta v Sloveniji, se kdaj dobimo na kakšnem koncertu. Ni lepšega občutka, ko Anže kdaj pošlje sporočilo: Kje igrate? Pridemo! Z njim je fino deliti kakšno zgodbo, kako gre njemu, kako se počuti. Velik je v dveh smislih. Telesno in osebnostno. Kot človek ti takoj pride blizu, ima veliko srce in se ti takoj priljubi. Ponosni smo nanj in na vse tekme Kraljev, gledal sem, ko so igrali v finalu za Stanleyjev pokal. Ravno smo se vračali z nastopov in sem lahko v živo navijal za Anžeta.
Ko je potekalo EP v košarki, smo na veselicah delali premore in spremljali rezultate in jih sporočali ljudem.
Je poleg Anžeta na vas naredil prav poseben vtis še kakšen športnik, vas je kdo še posebej očaral, ali še do koga gojite globoko spoštovanje?
Kot otrok se spomnim, s kako velikimi očmi smo spremljali Jureta Koširja. Tudi on je bil simpatičen, skupaj z Albertom Tombo sta bila dober tandem. Nikoli nisi čisto vedel, ali samo smučata ali zraven hodita skupaj na zabave ali se imata preprosto fino (smeh). Vedno je bilo videti, da sta uživala. Zelo smo dihali tudi s Primožem Peterko. Mlad fant, pubec z dolgimi lasmi, ki je kar skakal in skakal. Tisti dan, ko je Primož skakal, je bil kot praznik, dan je dobil barvo.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli?
Absolutno bi si želel iti na kakšno tekmo Barcelone ali Real Madrida. To so najbrž sanje mnogih. To tekmo bi si želel gledati od blizu, ne nekje daleč na vrhu stadiona, da res vidiš, kako hitri so. V tujini je to mogoče. Če bi imel čas, bi si vzel pet dni dopusta in bi šel v Španijo na tekmo enega od teh dveh klubov.
Že komaj čakam na prvo tekmo med Brazilijo in Hrvaško. Res upam, da takrat ne bomo imeli kakšnega nastopa.
Ali obstaja športni dogodek, ki vam je ostal v spominu in bi ga radi podoživeli v živo?
Gol naše nogometne reprezentance, ko ga je Mile Ačimović Ukrajincem zabil s sredine igrišča, ko so Slovenci igrali v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Ko je udaril s sredine … Kakšen občutek je moral to biti na igrišču, ljudem se je moralo mešati. Še zdaj mi gredo dlake pokonci, ko se spominjam tega dogodka. Takrat si želim, da bi bil tam. Želel bi si biti tudi na tekmi Slovenija - Rusija v Ljudskem vrtu in ne med navijači. Sedel bi ob Vladimirju Putinu ali Dimitriju Medvedjevu, kdorkoli je že bil tam. Vem, da je imela ruska delegacija rezerviran celoten hotel v Mariboru in naročala kup finih penin. Z veseljem bi pomagal nositi te penine, naše reprezentante bi z največjim veseljem vozil okoli z Modrijanovim kombijem. Med tekmo pa bi bil na stadionu ob Putinu in bi navijal in ploskal s takim užitkom … Ko smo premagali Rusijo …, to je bila tekma tekem. Putinu bi čestital. Čestital bi mu, ker so se trudili, ker so poskušali, ker so bili pogumni (smeh).
