rosvita02 Odkrito.si

Priznanje: Rosvita Pesek spregovorila o prepirih z...

Ana_Bar_091 Svet24.si

Jasna Kuljaj povedala, kakšna bo njena prihodnost

marjan ogorevc Petisvet.si

Marjan Ogorevc: Človek lažje najde smisel ...

Vrtec_3 Svet24.si

Drama v vrtcu: Zalezovala je celo babice in dedke ...

camila s krono Svet24.si

Camilla bo kraljica, ker je tak zakon!

bql barcelona Najstnica.si

BQL izdala novo pesem

lado 7 Njena.si

Andrej Škufca razkril spol in ime otroka

Tamara Pocak
Tamara Pocak
0 04.05.2014 20:51:36

Slavko Duščak: Razbijali, da so se oglasili tudi policisti

Nikola Miljković
V letošnji sezoni sta košarkarskemu klubu Slovan, ki se je že moral posloviti od prvoligaške druščine, na pomoč priskočila dva izjemno izkušena nekdanja košarkarja. Kot glavni trener je ekipo vodil Simon Petrov, njegov pomočnik pa je bil Slavko Duščak, ki je prav v tem klubu naredil svoje prve košarkarske korake. Če ne razmišlja o svojem delu, tokratni sogovornik v rubriki Povabilo na kavo skrbi za to, da se vsak od petih otrok pravočasno udeleži svojega treninga.

Velika družina ni nekaj, kar bi tako on kot soproga Katarina, tudi sama nekoč dobra košarkarica, načrtovala, a kot pravi nekdanji član Uniona Olimpije in slovenske reprezentance, uživata vsak trenutek posebej, trenutno pa si urejata nov dom v Mengšu. Ob prijetnem pogovoru ob kavi se je Slavko z veliko nostalgije spomnil na košarkarsko igrišče ob osnovni šoli na Viču, ki jo je obiskoval, in pripomnil, da bi verjetno še zdaj večino svojega časa preživljal tam, če bi lahko.

"Že od nekdaj sem bil športno usmerjen, to je bilo tisto, kar mi je res ležalo, nikoli nisem bil zelo priden učenec. Če sem ušpičil kakšno vragolijo? Tako bom rekel, če je bilo treba, sem bil vedno zraven (smeh)," je priznal in nam postregel z anekdoto, ki mu je najbolj ostala v spominu: "Spomnim se, da smo s sošolci razbijali steklo in prišlo je tako daleč, da so morali posredovati policisti. Bili smo celo zaslišani."

Takšnih in podobnih dogodivščin je bilo v otroštvu našega tokratnega gosta kar nekaj, velika večina pa jih je bila povezana z igriščem in otroško igro. Najprej z nogometom, ki ga je Slavko zelo rad igral, nato pa je prevladala ljubezen do košarke. "Poleg nogometa sem nekaj malega igral tudi odbojko, tudi namizni tenis smo igrali, seveda sem bil zraven na praktično vseh šolskih športnih tekmovanjih. Mislim, da sem nekaj časa hodil tudi k šiviljskemu krožku, čeprav ne vem, kako je prišlo do tega (smeh). Kakšen gumb bi še zdaj znal prišiti."

Na njegovo srečo je bilo na poti do šole igrišče, ki se mu nikakor ni mogel izogniti, zato je šolska torba največkrat celotne popoldneve počivala ob drogu. "Še posebej pestro je bilo, ko je mama delala v popoldanski izmeni. Vedel sem, kdaj se bo vrnila, in tiste pol ure, preden se je vrnila, sem izkoristil, da sem postoril, kar je bilo treba."

Še najbolj pestro in naporno je popoldne, ko imajo vsi različne dejavnosti. Včasih rečem, da sem kot taksist. Imam pa srečo, da nisem še nobenega kje pozabil.

Družino je zaznamovala bolezen njegovega brata, ki je žal preminil, vendar je to dogodek, o katerem zelo težko govori in se ga nerad spominja. Tudi zato je včasih pogrešal kakšnega brata ali sestro, s katerim bi delil skrivnosti in ušpičil kakšno vragolijo.



ZARADI STOCKTONA ŠTEVILKA 12
Ko je beseda nanesla na šolskih klopi, je Slavko z nasmeškom na obrazu razlagal, kako je imel najraje od vsega odmore, ko so s prijatelji tekli na igrišče, sedenje mu ni najbolj dišalo. Svojo odvečno energijo je sproščal tudi v košarkarskem krožku, kjer ga je nad športom najprej in najbolj navdušil učitelj športne vzgoje Andrej Strehovec. "Že od nekdaj sem rad tekmoval, če ne na športnih tekmovanjih, pa kako drugače. Tako smo imeli v tretjem razredu tekmovanje iz poštevanke. Vem, da sem bil večino časa prvi ali drugi, s tem se lahko malo pohvalim otrokom (smeh). Zgodovina je bila, kot da je ni, angleščina me je malo zanimala, ker sem že takrat sanjal o tem, da bom šel v tujino. Zanimal me je tudi tehnični pouk. Mislim, da bi se v primeru, da ne bi bil košarkar, usmeril v strojništvo. Zanimalo me je na primer, kako razdreti avto, saj ga ne bi znal sestaviti," je razkril Slavko, ki je obiskoval strojno srednjo šolo, a z mislimi je bil večinoma pri košarki, ki so jo takrat, kot je povedal, vsi igrali predvsem iz veselja in ljubezni do športa, šele ob koncu srednje šole je začel tudi Slavko razmišljati o tem, da bi lahko njegova največja ljubezen postala tudi služba, tako kot za mnoge njegove vzornike. "V takratnih časih smo lahko po televiziji gledali dva programa slovenske televizije in televizijo Koper, kjer so imeli oddajo NBA, in mislim, da so prenašali celo tekme. Moja vzornika na Slovenskem sta bila Bojan Brodnik in Dušan Hauptman, v tujini pa mi je bil najbolj všeč John Stockton, ki je igral za ekipo Utah Jazz, zaradi njega sem prevzel številko dvanajst," nam je zaupal.

Zanimivo je, da v času osnovne šole njegova starša nista podrobno spremljala začetka njegove kariere. "Mama je šele na roditeljskem sestanku izvedela, da igram košarko in da sem dober. Ko je prišla domov, mi je rekla, da je bilo to prvič, da me je v šoli kdo pohvalil," nam je v smehu povedal pomočnik trenerja pri Slovanu in povedal, da sta njegove tekme veliko podrobneje spremljala v času, ko je zaigral za Olimpijo: "Po eni strani sem vesel, da je bilo tako, saj opažam, da starši ustvarjajo oziroma ustvarjamo pritisk na otroke, v nekaterih primerih pa bi si želel, da bi me kdaj kdo potolažil."

HITRO JE POMAHAL V SLOVO
Svojo prvo pogodbo je podpisal že pri sedemnajstih letih in takrat je komaj čakal na trenutek, da je zaključil šolanje in se profesionalno posvetil košarki, da je treniral dvakrat na dan. "Pokojni Vojko Herksel je tisti, ki bi se mu moral najbolj zahvaliti, saj je vame verjel bolj, kot sem sam verjel vase. Nekaterim mladim igralcem je dal priložnost v članski konkurenci, in to sem izkoristil. Ena od prelomnic v moji karieri je bila nedvomno igranje za Olimpijo, kjer sem se prvič srečal s pravim košarkarskim profesionalizmom. Prišel sem v klub, kjer so igrale legende tega kluba, in že to je bilo veliko. Da ne govorim o vzdušju in navijačih. Stara hala Tivoli je pokala po šivih, vrste so bile vse do spodnjega parkirišča," je obujal spomin na zlate čase ljubljanskega košarkarskega velikana.

Spoznala sva se, ko sta mladinski ekipi Slovana, ki je imel tudi žensko ekipo, šli na turnejo na Nizozemsko. Od takrat naprej žarek ljubezni še vedno sije. Res sva kot eno, če nje ne bi bilo, bi mi bilo veliko težje ustvariti takšno kariero, kot sem jo.

Razmišljal je tudi o tujini, vendar ni želel nikoli iti sam, vedno je želel imeti zraven še otroke in ženo. "Sem človek, ki se je prej petkrat pozanimal o mestu, kamor sem odhajal, o stanovanju, šoli. Moja zgodba v Italiji se je že pred novim letom končala, saj klub finančno ni bil stabilen, tudi sam nisem mogel prikazati svojih pravih predstav. Na srečo sem lahko otroke drugo polletje normalno vpisal v šolo doma. Če bi bil v Italiji sam, bi verjetno še hitreje zaključil svojo pot," je svojo prvo, a kratko izkušnjo s tujino opisal Slavko, ki je nekaj mesecev preživel tudi na Madžarskem, kjer je klubu iz Soprona pomagal v drugem delu sezone.

ŽAREK ŠE VEDNO SIJE
Beseda je nanesla tudi na za današnje razmere številčno družino, saj imata zakonca Duščak pet otrok in, kot priznava nekdanji reprezentant, je še zdaj izjemno pestro, čeprav so otroci že zrasli, najmlajša Ana ima osem let. "Najstarejši Klemen je star dvajset let, Manca bo osemnajst, Nejc je petnajst, Dan enajst in Ana osem. Manjši otroci, manjše težave, večji otroci, večje težave (smeh). Čas, ki ga imaš na voljo, je treba razdeliti med pet oseb oziroma vsaj med tiste, ki so doma. Večina se je oziroma se ukvarja s športom, z ženo sva otroke usmerjala v to. Nismo glasbeno nadarjeni, tako da to ni prišlo v poštev, posluh ima le Ana (smeh)."

Moja vzornika na Slovenskem sta bila Bojan Brodnik in Dušan Hauptman, v tujini pa mi je bil najbolj všeč John Stockton, ki je igral za ekipo Utah Jazz, zaradi njega sem prevzel številko dvanajst.

Tudi za to, da je spoznal soprogo Katarino, je kriva košarka, saj je bila tudi ona dobra košarkarica. "Spoznala sva se, ko sta mladinski ekipi Slovana, ki je imel tudi žensko ekipo, šli na turnejo na Nizozemsko. Od takrat naprej žarek ljubezni še vedno sije. Res sva kot eno, če nje ne bi bilo, bi mi bilo veliko težje ustvariti takšno kariero, kot sem jo. Tudi pri nas drži tisti rek, da žena podpira tri vogale v hiši, kolikor je mogoče, pa jo skušam razbremeniti," priznava Slavko, dodal je, da je od jutra do večera v hiši zelo pestro. "Otroke sva naučila, da ne zahtevajo veliko, niti pri hrani ne. Pojesti morajo to, kar je na mizi. Če želiš pri petih otrocih vsakemu ustreči, nastane pravi kaos. Na srečo ni bilo težav s prevozom v šolo, saj jih je pobral kombi, pozneje pa so se vozili z avtobusom. Še najbolj pestro in naporno je popoldne, ko imajo vsi različne dejavnosti. Včasih rečem, da sem kot taksist. Imam pa srečo, da nisem še nobenega kje pozabil (smeh)," je razkril lepote starševstva.

Trenutno svoj prosti čas posveča gradnji nove hiše, z ženo velik del časa namenjata labradorcu, konec tedna si rad ogleda tekme svojih otrok. Vodi svojo košarkarsko šolo v Laščah, tako se je začela tudi njegova trenerska pot, ki jo je v zadnji sezoni opravljal pri Slovanu. "V tem poklicu uživam, velik izziv mi je. Izjemno nerad izgubljam. Ko sem bil košarkar, sem rad premagoval nasprotno ekipo, zdaj pa trenerje na nasprotni strani." Čeprav razmišlja predvsem iz dneva v dan, je na vprašanje, kako si predstavlja življenje čez dvajset let, odgovoril: "Rad bi bil uspešen trener, predvsem pa si želim, da bi bila srečna družina."
Galerija

Članki iz rubrike