Slavko Duščak: Razbijali, da so se oglasili tudi policisti

Velika družina ni nekaj, kar bi tako on kot soproga Katarina, tudi sama nekoč dobra košarkarica, načrtovala, a kot pravi nekdanji član Uniona Olimpije in slovenske reprezentance, uživata vsak trenutek posebej, trenutno pa si urejata nov dom v Mengšu. Ob prijetnem pogovoru ob kavi se je Slavko z veliko nostalgije spomnil na košarkarsko igrišče ob osnovni šoli na Viču, ki jo je obiskoval, in pripomnil, da bi verjetno še zdaj večino svojega časa preživljal tam, če bi lahko.

"Že od nekdaj sem bil športno usmerjen, to je bilo tisto, kar mi je res ležalo, nikoli nisem bil zelo priden učenec. Če sem ušpičil kakšno vragolijo? Tako bom rekel, če je bilo treba, sem bil vedno zraven (smeh)," je priznal in nam postregel z anekdoto, ki mu je najbolj ostala v spominu: "Spomnim se, da smo s sošolci razbijali steklo in prišlo je tako daleč, da so morali posredovati policisti. Bili smo celo zaslišani."

Takšnih in podobnih dogodivščin je bilo v otroštvu našega tokratnega gosta kar nekaj, velika večina pa jih je bila povezana z igriščem in otroško igro. Najprej z nogometom, ki ga je Slavko zelo rad igral, nato pa je prevladala ljubezen do košarke. "Poleg nogometa sem nekaj malega igral tudi odbojko, tudi namizni tenis smo igrali, seveda sem bil zraven na praktično vseh šolskih športnih tekmovanjih. Mislim, da sem nekaj časa hodil tudi k šiviljskemu krožku, čeprav ne vem, kako je prišlo do tega (smeh). Kakšen gumb bi še zdaj znal prišiti."

Na njegovo srečo je bilo na poti do šole igrišče, ki se mu nikakor ni mogel izogniti, zato je šolska torba največkrat celotne popoldneve počivala ob drogu. "Še posebej pestro je bilo, ko je mama delala v popoldanski izmeni. Vedel sem, kdaj se bo vrnila, in tiste pol ure, preden se je vrnila, sem izkoristil, da sem postoril, kar je bilo treba."

Še najbolj pestro in naporno je popoldne, ko imajo vsi različne dejavnosti. Včasih rečem, da sem kot taksist. Imam pa srečo, da nisem še nobenega kje pozabil.

Družino je zaznamovala bolezen njegovega brata, ki je žal preminil, vendar je to dogodek, o katerem zelo težko govori in se ga nerad spominja. Tudi zato je včasih pogrešal kakšnega brata ali sestro, s katerim bi delil skrivnosti in ušpičil kakšno vragolijo.



ZARADI STOCKTONA ŠTEVILKA 12
Ko je beseda nanesla na šolskih klopi, je Slavko z nasmeškom na obrazu razlagal, kako je imel najraje od vsega odmore, ko so s prijatelji tekli na igrišče, sedenje mu ni najbolj dišalo. Svojo odvečno energijo je sproščal tudi v košarkarskem krožku, kjer ga je nad športom najprej in najbolj navdušil učitelj športne vzgoje Andrej Strehovec. "Že od nekdaj sem rad tekmoval, če ne na športnih tekmovanjih, pa kako drugače. Tako smo imeli v tretjem razredu tekmovanje iz poštevanke. Vem, da sem bil večino časa prvi ali drugi, s tem se lahko malo pohvalim otrokom (smeh). Zgodovina je bila, kot da je ni, angleščina me je malo zanimala, ker sem že takrat sanjal o tem, da bom šel v tujino. Zanimal me je tudi tehnični pouk. Mislim, da bi se v primeru, da ne bi bil košarkar, usmeril v strojništvo. Zanimalo me je na primer, kako razdreti avto, saj ga ne bi znal sestaviti," je razkril Slavko, ki je obiskoval strojno srednjo šolo, a z mislimi je bil večinoma pri košarki, ki so jo takrat, kot je povedal, vsi igrali predvsem iz veselja in ljubezni do športa, šele ob koncu srednje šole je začel tudi Slavko razmišljati o tem, da bi lahko njegova največja ljubezen postala tudi služba, tako kot za mnoge njegove vzornike. "V takratnih časih smo lahko po televiziji gledali dva programa slovenske televizije in televizijo Koper, kjer so imeli oddajo NBA, in mislim, da so prenašali celo tekme. Moja vzornika na Slovenskem sta bila Bojan Brodnik in Dušan Hauptman, v tujini pa mi je bil najbolj všeč John Stockton, ki je igral za ekipo Utah Jazz, zaradi njega sem prevzel številko dvanajst," nam je zaupal.

Zanimivo je, da v času osnovne šole njegova starša nista podrobno spremljala začetka njegove kariere. "Mama je šele na roditeljskem sestanku izvedela, da igram košarko in da sem dober. Ko je prišla domov, mi je rekla, da je bilo to prvič, da me je v šoli kdo pohvalil," nam je v smehu povedal pomočnik trenerja pri Slovanu in povedal, da sta njegove tekme veliko podrobneje spremljala v času, ko je zaigral za Olimpijo: "Po eni strani sem vesel, da je bilo tako, saj opažam, da starši ustvarjajo oziroma ustvarjamo pritisk na otroke, v nekaterih primerih pa bi si želel, da bi me kdaj kdo potolažil."

HITRO JE POMAHAL V SLOVO
Svojo prvo pogodbo je podpisal že pri sedemnajstih letih in takrat je komaj čakal na trenutek, da je zaključil šolanje in se profesionalno posvetil košarki, da je treniral dvakrat na dan. "Pokojni Vojko Herksel je tisti, ki bi se mu moral najbolj zahvaliti, saj je vame verjel bolj, kot sem sam verjel vase. Nekaterim mladim igralcem je dal priložnost v članski konkurenci, in to sem izkoristil. Ena od prelomnic v moji karieri je bila nedvomno igranje za Olimpijo, kjer sem se prvič srečal s pravim košarkarskim profesionalizmom. Prišel sem v klub, kjer so igrale legende tega kluba, in že to je bilo veliko. Da ne govorim o vzdušju in navijačih. Stara hala Tivoli je pokala po šivih, vrste so bile vse do spodnjega parkirišča," je obujal spomin na zlate čase ljubljanskega košarkarskega velikana.

Spoznala sva se, ko sta mladinski ekipi Slovana, ki je imel tudi žensko ekipo, šli na turnejo na Nizozemsko. Od takrat naprej žarek ljubezni še vedno sije. Res sva kot eno, če nje ne bi bilo, bi mi bilo veliko težje ustvariti takšno kariero, kot sem jo.

Razmišljal je tudi o tujini, vendar ni želel nikoli iti sam, vedno je želel imeti zraven še otroke in ženo. "Sem človek, ki se je prej petkrat pozanimal o mestu, kamor sem odhajal, o stanovanju, šoli. Moja zgodba v Italiji se je že pred novim letom končala, saj klub finančno ni bil stabilen, tudi sam nisem mogel prikazati svojih pravih predstav. Na srečo sem lahko otroke drugo polletje normalno vpisal v šolo doma. Če bi bil v Italiji sam, bi verjetno še hitreje zaključil svojo pot," je svojo prvo, a kratko izkušnjo s tujino opisal Slavko, ki je nekaj mesecev preživel tudi na Madžarskem, kjer je klubu iz Soprona pomagal v drugem delu sezone.

ŽAREK ŠE VEDNO SIJE
Beseda je nanesla tudi na za današnje razmere številčno družino, saj imata zakonca Duščak pet otrok in, kot priznava nekdanji reprezentant, je še zdaj izjemno pestro, čeprav so otroci že zrasli, najmlajša Ana ima osem let. "Najstarejši Klemen je star dvajset let, Manca bo osemnajst, Nejc je petnajst, Dan enajst in Ana osem. Manjši otroci, manjše težave, večji otroci, večje težave (smeh). Čas, ki ga imaš na voljo, je treba razdeliti med pet oseb oziroma vsaj med tiste, ki so doma. Večina se je oziroma se ukvarja s športom, z ženo sva otroke usmerjala v to. Nismo glasbeno nadarjeni, tako da to ni prišlo v poštev, posluh ima le Ana (smeh)."

Moja vzornika na Slovenskem sta bila Bojan Brodnik in Dušan Hauptman, v tujini pa mi je bil najbolj všeč John Stockton, ki je igral za ekipo Utah Jazz, zaradi njega sem prevzel številko dvanajst.