Pred prihodom v slovensko prestolnico je igral v ligi NCAA, kjer je bil dve leti član univerze v Severni Karolini, potem pa se je zaradi osebnih razlogov odločil kariero nadaljevati bližje domu in se preselil na univerzo v Južni Kaliforniji. Ker ga po koncu študija na naboru lige NBA ni izbralo nobeno moštvo, se je odločil športno pot nadaljevati na stari celini. V sezoni 2011/12 je postal član grškega Panioniosa. Vendar si tistega leta ne bo zapomnil le po dobrem, pred končnico grškega prvenstva si je strgal kolenske vezi, kar ga je za eno leto oddaljilo od košarkarskih igrišč. V tem času se je popolnoma posvetil rehabilitaciji, nato pa je prišla ponudba iz Ljubljane ...
ALEX STEPHESON
rojen: 7. avgust 1978
država: ZDA (Los Angeles)
šport: košarka
klub: Union Olimpija
Kako to, da ste se odločili za Slovenijo?
Slišal sem o Olimpijini tradiciji in zgodovini, da se tu igra dobra košarka. Vem, da je tukaj uspešno igralo veliko odličnih košarkarjev. To je bila lepa priložnost, da prispevam nekaj dobrega klubu in se uvrstim na omenjeni seznam dobrih košarkarjev.
Pred prihodom v Slovenijo ste igrali v Grčiji, kje se bolje počutite?
V Sloveniji, v Grčiji je bilo malo noro. Sicer mi je bilo tam zelo všeč, a po vsaki tekmi so bili nemiri, pretepi, energija je povsem drugačna. Tu je bolj profesionalno. Igrali smo v ligi ABA in evropskem pokalu, ko sem bil v Grčiji, smo igrali samo v domačem prvenstvu, tako da je košarka v Sloveniji bolj konkurenčna.
Ljudje so zelo prijazni, življenjski slog je odličen, vse je moderno in zelo čisto. Prav gotovo je to eno najčistejših evropskih mest, v katerih sem bil.
Kakšna je razlika med ameriškim univerzitetnim in evropskim načinom košarke?
Mislim, da je v evropski košarki prisotne več taktike, trenerji igrajo tu pomembnejšo vlogo. Igralci morajo igrati z glavo, medtem ko na univerzi več pomeni moč, kar pomeni, da po navadi zmagujejo najboljši atleti. Tu potrebuješ dobrega trenerja, medtem ko si na univerzi lahko uspešen tudi brez tega.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prišli sem?
Nič. Ko sem podpisal pogodbo, mi je nekaj stvari povedal Deon (Thompson, op. p.), vendar mi ni povedal nič takega, saj veste, kako se pogovarjajo fantje, same neumnosti. (smeh) Potem sem pogledal na wikipedijo in videl fotografijo zmaja, kar mi je bilo všeč. Videl sem še Tromostovje, in to je bilo vse. Prišel sem in bilo mi je všeč.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Ne, nikogar nisem poznal.
Ali je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Da, celo presegla jih je. Nisem vedel, kaj pričakovati. V Panioniosu imajo majhno dvorano, in ko sem prvič prišel sem, sem rekel, o moj bog, v tej dvorani bomo igrali. Poleg univerzitetnih je bila to prva velika dvorana v profesionalni karieri, kar me je prijetno presenetilo. Ljudje so zelo prijazni, življenjski slog je odličen, vse je moderno in zelo čisto. Prav gotovo je to eno najčistejših evropskih mest, v katerih sem bil, res mi je zelo všeč.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Družina je bila zadovoljna, vsi so bili veseli priložnosti, da bom odšel v tujino in se po poškodbi spet vrnil na igrišče. Vsi so bili za to, da grem v Slovenijo. Mama me je že obiskala in ji je bilo všeč, moja sestra si prav tako želi priti na obisk. Vsi so bili navdušeni. Prijatelji pa me pogrešajo, rekli so mi, naj ne grem. (smeh) Vendar se vsak dan pogovarjamo prek facetima. Ko sem bil v središču Ljubljane, sem jim prek te aplikacije pokazal, kako je tu. Vsi so veseli zame, a se veselijo tudi moje vrnitve.
Vozil sem se z avtom, na katerem je bil kup snega, skoraj nič nisem videl, pa mi je Joksimović rekel, da se ne morem tako peljati in naj očistim sneg z avta in led z oken. (smeh) Dejal sem mu, da tega v Los Angelesu nimamo, pa mi je odvrnil naj ne bom tepec in očistim avto.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Ko sem prišel z letala, sem bil z Dijem (Deividas Gailius, op. p.) in Matejem Bergantom, ki me je prišel iskat na letališče. Spomnim se, da je bilo izjemno vroče, in sem rekel, zakaj je tako vreme. Bil sem vesel, rekel sem si, bomo videli, kaj bo vse skupaj prineslo. Z Deividasom sva istih let, govorila sva o tem, da morava uživati v življenju, čas pa bo pokazal, kako se bo vse skupaj razvilo. Vznemirjen sem bil zaradi nove pustolovščine.
Katere jezike govorite?
Govorim angleško in se pretvarjam, da znam špansko. Obvladam nekaj besed in jih uporabljam, ko so zraven ljudje, ki ne znajo špansko, pa mislijo, da jo jaz znam. (smeh) Od trenerjev in soigralcev sem se naučil tudi nekaj slovenščine.
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Mislim, da tega ne smem povedati. (smeh)
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Tudi tega ne smem povedati. (smeh)
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Mislim, da je to hrana. Najprej sem jedel kebab, ki je res dober. Potem sem začel jesti jufko, a le piščančjo. Nato pa sem poskusil tisto mesno zadevo, mislim, da ni slovenska, čevapčiči. Teh res veliko pojem. Obožujem tudi kavarnice. V ZDA imamo Starbucks in podobne velike lokale, kjer kava niti ni prava, bolj je podobna milkšejku. Tu sem prvič spil pravo kavo in sem zdaj od nje odvisen. (smeh)
Kaj vam tu ni všeč?
Sneg, nisem vajen mrzlega vremena. Še posebej mi je bilo v teh razmerah težko voziti, saj nisem videl skozi okno. Nisem vedel, da je treba z avta očistiti sneg in led. Vozil sem se z avtom, na katerem je bil kup snega, skoraj nič nisem videl, pa mi je eden od soigralcev, ki se je ravno pripeljal mimo, rekel, naj ustavim. Ko sem ustavil, je Joksimović rekel, da se ne morem tako peljati in naj očistim sneg z avta in led z oken. (smeh) Dejal sem mu, da tega v Los Angelesu nimamo, pa mi je odvrnil, da naj ne bom tepec in očistim avto.
Večkrat se peljem v nasprotni smeri, ker je tu veliko enosmernih ulic. Ljudje mi trobijo in nekaj govorijo, jaz jih pozdravljam, potem pa dojamem, da vozim v napačno smer.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Predsednik? Vem, da smo ga že srečali. V središču mesta smo bili na neki prireditvi, kjer je bilo veliko deklet, ki so plesala, in še neka druga dekleta. Rokoval sem se s predsednikom in vem, da močno stisne roko, ne spomnim pa se njegovega imena. (smeh) Spomnim se vseh tistih deklet, ne spomnim pa se predsednika.
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Koliko prebivalcev ima Slovenija, khm, poskusil bom z dvema milijonoma. Ne, milijon ... Ali pa bom kar ostal pri dveh milijonih, to je moj zadnji odgovor. (smeh)
Ali poznate kakšno slovensko narodno jed?
V restavracijah po navadi jemo juho, potem je tu meso. Ne vem, ne poznam imen.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Da, poznam pesem, ki jo poje neka dobra ženska, diva, vedno jo poslušamo v garderobi. Pozabil sem ime, vedno znova me poskušajo naučiti. Poznam eno pesem, ampak ne poznam imena. (smeh)
V čem smo si Slovenci in Američani najbolj podobni in najbolj različni?
Veste, Los Angeles se razlikuje od preostanka ZDA. Rekel bi, da so tam ljudje bolj snobovski, gledajo samo nase. Moraš biti pomemben, da se sploh zmenijo zate. Tu je povsem drugače, ni ti treba biti slaven, da te kdo spoštuje, in to mi je všeč. Kar zadeva podobnosti, pa se tu in v Los Angelesu ljudje lepo oblačijo, to je to.
Tisti burgerji so taki kot jih delajo velike korporacije in na take sem navajen. Prav pogrešam jih, tako kot velike korporacije, onesnaženost zraka in druge neumnosti, ki jih obožujem. (smeh)
Ali ste tu spoznali kakšnega Američana?
Ne, nisem.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Koliko je star? Fant ali dekle? Odpeljal bi ga v središče mesta, mu pokazal Tromostovje, šla bi na Ljubljanski Grad, odpravila bi se tudi na Blejsko jezero. Pripeljal bi ga v dvorano, ki je res izjemna, prav gotovo bi tu uživali.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Moram razmisliti, a večina zgodb je neprimernih. (smeh) Ne vem, če smem to povedati, večkrat se peljem v nasprotni smeri, ker je tu veliko enosmernih ulic. Ljudje mi trobijo in nekaj govorijo, jaz jih pozdravljam, potem pa ugotovim, da vozim v napačno smer. To se mi zgodi večkrat, kot bi se lahko, ampak z avtom je vse v najlepšem redu. (smeh)
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
Približno enako. Družim se s tujcema Sasujem in Deividasom, prav tako pa tudi z Omićem, Luko in Dinom. Nič posebnega, gledamo filme, igramo videoigrice, gremo kaj pojest.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Drole in Joksa me kličeta Big Al. Ne morem povedati, kako me kličeta Sasu in Luka, ker to ne bi bilo primerno. Ostali me kličejo Al, Deividas mi pravi Big A ali samo A, Dino me ves čas kliče Beast (zver, op. p.). Zaradi njegovega naglasa sem sprva mislil, da me kliče drugače, z grdo besedo, ki se prav tako začne na črko B, ampak smo potem ugotovili, da mi pravi Beast.
S kom živite tu?
Sam.
Ali vas pesti domotožje?
Niti ne. Skušam se s čim zaposliti, igramo videoigrice, družim se s fanti. Drugače pa sem ves čas v stiku z družino, mamo, očetom, sestro, zelo smo povezani. Po vsaki tekmi pogledam na telefon in tam je deset maminih esemesov, ko pridem domov, se dvakrat slišim z očetom. Sestra me pokliče, vpraša, kako sem. Saj niti nimam časa, da bi jih pogrešal, ker smo ves čas v stiku prek facetima ali telefona. Rad jih imam, ampak nimam domotožja.
Kako pogosto se vračate domov?
Samo poleti. Po navadi tudi ob božiču, a letos nisem imel te priložnosti. Vendar pa se košarka ne ustavi niti poleti, ves čas potuješ na treninge, v različne kampe in podobno. Vse skupaj je precej nepredvidljivo, ampak to je življenje, ki smo si ga sami izbrali. Zaradi tega se prav nič ne obremenjujem, ko sem doma, se rad sprostim in uživam, kolikor se da.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Los Angelesu, kaj bi rekli?
Obstaja lokal, ki se imenuje In-N-Out Burger, odličen je. Pred nekaj dnevi sem bil na facetimu z bratrancem, ki je bil tam, in sem lahko prav vohal tiste burgerje. Razlikujejo se od tukajšnjih, ki so bolj domači. Tisti pa so taki, kot jih delajo velike korporacije, in na take sem navajen. Pogrešam jih, tako kot velike korporacije, onesnaženost zraka in druge neumnosti, ki jih obožujem. (smeh)
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v ZDA ali v Sloveniji?
Bolje bi živel v Sloveniji, Los Angeles je strupeno drag. Lahko pa se preživi tako tu kot tam, le svoje meje moraš spoznati.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Da, vzel bi ga.
Stari ste 26 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Rad bi še izboljšal svojo igro, tako v napadu kot obrambi. Upam, da mi bo nekoč uspelo zaigrati v ligi NBA. Rad bi igral tudi v evroligi. Imam visoke cilje, a grem korak za korakom, rad bi vse naredil na pravilen način. Za zdaj bi rad le izboljšal male stvari in postal boljši, da se bo moja kariera razvila in bom napredoval na še višjo raven.
Hvala vam, ker ste me toplo sprejeli v državo in ekipo ter poskrbeli, da mi je tu lepo.
Ali ste poleg košarke tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Ne, nič si nisem ogledal. Želel sem iti na nogometno tekmo, a se mi za zdaj to še ni uspelo.
Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Zadovoljen sem. (smeh) Iz svoje skromne izkušnje lahko povem, da so prijazne, tople, mogoče malo bolj čustvene, vendar zelo lepe. To zadnje je ključno, a ponavljam, da imam bolj malo izkušenj z ženskami. (smeh)
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Hvala vam, ker ste me toplo sprejeli v državo in ekipo ter poskrbeli, da mi je tu lepo. To je vse, kar želim povedati, hvala lepa, tukaj resnično uživam.
