Dnevnik z Eura: Dvignili so ga in odnesli s ceste

Aplikacija, ki sem si jo že pred časom prenesel na mobilni telefon, mi »cinglja« praktično ves čas, vsak dan znova sem pohvaljen za opravljeno delo, vsak dan znova mi sporoča, da je cilj dosežen, dejansko presežen. Tik preden sem se usedel za računalnik, sem malce podrobneje preveril podatke, ki jih shranjuje za več mesecev nazaj, in ugotovil naslednje: v dobrem tednu v Franciji sem prehodil več kot prej v Sloveniji v enem mesecu. Drži, morda bi se moral doma več gibati … Skratka, aplikacija mi je sporočila, da sem na francoskih tleh prehodil že 109 kilometrov in 48 metrov. Da, priznam, tudi sam sem bil v šoku. Dejansko bi lahko, če bi seveda dodal še kakšne tri dodatne dni prehojenih kilometrov, iz Amiensa v Pariz šel kar peš!

Precej sem prehodil tudi v Parizu, natančneje v tako imenovani komuni (ali občini, da bo bolj jasno) Saint-Denis. Da, to je tisti predel Pariza, kjer stoji tudi Stade de France, in da, to je tudi tisti predel francoske prestolnice, za katerega ste velikokrat že slišali. Če radi potujete, potem zagotovo zaradi čudovite gotske cerkve Svetega Dionizija, ki je bila dokončno zgrajena leta 1144 in bila tedaj prva večja stavba v gotskem slogu. No, če ste bolj poznani po tem, da vas je težko spraviti iz naslanjača pred televizijskim zaslonom in če ne preklopite programa vsakič, ko se začnejo poročila, potem ste za Saint-Denis slišali tudi zaradi naslednjih stvari: nasilje, kraja, rop, pretep, zažgan avto, protesti, demonstracije, uboj, umor in še kaj bi se našlo. Saint-Denis »slovi« po tem, da je povprečje kriminalnih dejanj občutno večje od celotnega francoskega povprečja (število takšnih ali drugačnih incidentov na 1000 prebivalcev je tam 150,71 , v celotni državi 83 na 1000 prebivalcev), zato ti zdrava pamet že v osnovi svetuje: nikar ob pol polnoči sam ne hodi po ulicah, ki jih ne poznaš in za katere ne veš dobro, kam vodijo.

No, ker je po koncu tekme med Francijo in Islandijo na nekaj metrov od stadiona oddaljeni postaji podzemne železnice prišlo do čisto pravega kaosa (pred vhodom je bila sto, dvesto metrov dolga vrsta evforičnih ljudi, ki so se v gneči po visoki zmagi zabavali s prepevanjem navijaških pesmi in se jim, ker so bili pač srečni, ni mudilo nikamor), sem vseeno tvegal. Ovratnik na črni usnjeni jakni sem zavihal navzgor (jasno, da bi deloval bolj zaje*ano, oprostite izrazu, čeravno tudi zato, ker je tako močno deževalo, da sem bil po nekaj metrih povsem moker), roke potisnil globoko v žep, pred tem na mobilnem telefonu seveda na navigatorju pogledal, v katero smer naj se podam, nato pa s strumnim korakom oddrvel v noč. Kot lahko vidite, se mi v tej sila kriminalno obarvani komuni ni zgodilo nič groznega, ravno nasprotno. Sprehod je bil kar v redu, čeravno sem ga zaključil pri naslednji postaji podzemne železnice in sem zadnji del poti do garažne hiše raje opravil z vlakom. Ampak ne, ker bi me bilo strah, ne nazadnje so bile na vsakem križišču policijske patrulje; v prvi vrsti zaradi dežja, zaradi česar se mi poletje v Franciji zdi bolj kot kakšna nečimrna jesen.

Skratka, sprehajal sem se po Saint-Denisu in – preživel. Prepričan sem, da nisem ne prvi ne zadnji, prepričan sem, da je v nas velikokrat povsem brez potrebe zakoreninjen strah, ki pa je v resnici votel, okrog ga pa nič ni. No, vseeno je Saint-Denis sila zanimiv »kvart«, v katerem prednjačijo priseljenci, temu primerna pa je tudi njegova pisanost. O tem sem se ne nazadnje prepričal, ko sem bil že v avtomobilu in ko sem se po dvopasovnici vozil proti avtocesti za Amiens. Nenadoma je nastal zastoj, ki sem ga sprva pripisal gneči po koncu tekme. Po polžje smo se premikali pet, morda deset minut, ko sem na prehitevalnem pasu nenadoma zagledal dva avtomobila, ki sta več kot očitno trčila in sta posledično obstala na cesti. Okoli obeh je bilo nemalo ljudi, krilili so z rokami, kričali, se prijemali za glave. Tik zatem sem opazil, da na tleh leži temnopolt moški: morda se je poškodoval v nesreči, morda je neprevidno prečkal cesto (v Franciji nihče ne upošteva semaforjev).

Kakorkoli, v tistem trenutku, ko sem bil od epicentra dogajanja oddaljen le peščico metrov, so od nikoder prišli štirje orjaki arabskih potez, nesrečneža preprosto dvignili z asfalta in ga na rokah odnesli s ceste na pločnik. Ne da bi počakali na policiste, reševalce ali kaj podobnega … Eden od četverice je nato začel mahati z roko, naj se začnemo spet normalno premikati, in to smo tudi storili, kaj se je zgodilo z nesrečnežem, pa ne vem. Vem le, da sem jaz prišel domov varno.