Dnevnik z Eura: Prisežem, da sem videl princa!

Seveda ne tistimi otroškimi, v glavnem so bili to dedci v zrelih letih; na ramenih so imeli oprtano tradicionalno škotsko glasbilo, ki proizvaja prav poseben zvok. V meh so dejansko pihali od jutra do večera in kadarkoli sem odprl okno v svojem stanovanju, sem zaslišal – dude. Nekaj časa so domačine zabavali v parku, kjer so pripravili pravi koncert, potem so zaigrali pred 42 metrov visoko amiensko katedralo iz trinajstega stoletja, celo korakali so sem in tja po mestu ter pihali v – dude. Niti recimo temu ne ravno poletno vreme (z drugimi besedami: po jutranjem soncu je okoli desete ure začelo deževati na vsakih pet minut, padavine, ki so kot po pravilu trajale le nekaj trenutkov, pa so bile tako silovite, da česa takšnega še nisem videl v življenju) ni preprečilo njihovega namena, ki je bil več kot očitno celodnevno pihanje v – dude.

Škoti seveda v Amiens niso prišli kar tako, niso se izgubili in nato tam vedrili, ker niso vedeli, kam. Sem so prišli zaradi stote obletnice krvave bitke na Somi, kjer je umrlo tudi nešteto mladih Škotov. "Sem pridemo vsako leto, letos pa nas je rekordno veliko. S štirimi avtobusi smo se pripeljali. Igrali bomo na dude, dokler bomo lahko," mi je v parku, kjer sem si tudi sam ogledal, kako mogočni dedci pihajo v meh, pojasnila rdečelasa Škotinja. Mislim, da mi je povedala še nekaj več stvari, ampak kaj, ko je nisem najbolje razumel. Ti Škoti "zavijajo", da bi težko bolj.

S stoto obletnico bitke na Somi, kjer je zgolj na prvi dan umrlo več kot 20.000 ljudi, skupno pa je bilo več kot milijon mrtvih, ranjenih ali pogrešanih, je bil tesno povezan tudi moj obisk tekme med Walesom in Belgijo, ki sem si jo v Lillu ogledal v živo, in imel sem kaj videti. Ko sem prišel tja. Toda za to sem potreboval ogromno časa. Občutno več, kot je sprva izračunal navigator, naredil sem tudi neprimerno več kilometrov od predvidenega. Že ko sem se zjutraj iz stanovanja odpravil proti nekaj metrov stran parkiranemu Volkswagnovemu tiguanu, sem se začudil ob pogledu na policista na pravzaprav vsakih nekaj metrov. Stali so vsepovsod, v križiščih, ob prehodih za pešce, ob uvozih v ulice, vzdolž celotne glavne amienske ceste.

Seveda to ni stalna praksa v tem francoskem mestu, zato da bi se recimo domačini počutili bolj varne, sobota je bila dan za vsesplošno mobilizacijo policijskih sil, in sicer na celotnem področju od Amiensa do približno 40 kilometrov oddaljenega Alberta. Ko se mi je z avtomobilom nekako uspelo prebiti iz mesta, se je moje popotovanje začelo zapletati že po praktično nekaj kilometrih, saj je bil uvoz na avtocesto zaprt. "Ne morete mimo," je pojasnil policist. "Kdaj bomo odprli? Nimam pojma," je bil zelo ohrabrujoč odgovor. Nič, sem si rekel, pa pojdimo drugod do Lilla. Navigator se sicer za policijske zapore v krožiščih in na križiščih ne zmeni, a vedno se ga da pretentati tako, da zaviješ drugam od začrtanega. Vse lepo in prav, nekajkrat sem poskusil s takšnim manevrom, a kaj, ko sem vsakič in ne glede na to, po kateri poti sem poskušal zapeljati proti Lillu, naletel na enako oviro: policijska zapora.

Ko mi je bilo v Albertu vsega dovolj, sem spet spustil steklo na tiguanu in precej nejevoljen vprašal policista, ki je zapiral uvoz do avtoceste, do katerega sem se pred tem pripeljal in mimo odpeljal že vsaj trikrat, kdaj, za vraga, bom lahko šel po tej poti naprej. "Pet minut," me je razveselil in mi pokazal, kam naj parkiram in počakam, da bo vsega konec. Nisem bil edini, hitro se nas je nabralo pet, morda šest, pa smo šli iz avtomobilov. In čakali na to, kaj se bo zgodilo. Res ni minilo več kot pet minut, ko se je že od daleč zaslišal zvok neštetih policijskih siren. Najprej so pridrveli motoristi, bilo jih je, kot da so na kakšnem zboru Hells Angelsov. Zatem konvoj policijskih avtomobilov, potem še nekaj črnih, blindiranih mercedesov, ki so bržčas pripadali posebnim varnostnim silam. In potem je sledilo: znotraj te s policisti hermetično zaprte skupine vozil sta bila dva roverja. Range roverja. Z britanskima tablicama. In volanoma na desni strani. In v tistem trenutku mi je postalo jasno, zakaj takšna drama na cestah, zakaj policist na vsakih deset metrov, in to vse od Amiensa do Alberta. Prisežem namreč, da sem na zadnjem sedežu enega od obeh džipov za trenutek videl – princa. Da, princa! Williama, ki se je skupaj z ženo in bratom ter tudi očetom udeležil slovesnosti v Thiepvalu pri Albertu ob stoti obletnici bitke na Somi. Vsaj nekaj torej, če sem že na cilj namesto v uri in dvajsetih minutah prišel v treh urah in dvajsetih minutah …