VDV: Veliki dobrodušni velikan

Scenarij: Melissa Mathison po knjigi Roalda Dahla
Igrajo: Mark Rylance, Ruby Barnhill, Penelope Wilton in drugi
Žanr: domišljijska pustolovščina
Dolžina: 115 minut

Slovenske glasove so posodili:
VDV: Aleksander Golja
ZOFKA: Maja Kunšič
ŠPEHOHLAST: Mirko Medved
KRVOKUH: Robert Vrtovšek
KRALJICA: Darja Švajger
MARIJA: Tina Ogrin
GOSPOD TIBBS: Renato Horvat

Ostali glasovi:
Sašo Prešeren
Peter Urbanc
Jaka Vižintin

Nadarjenost dveh največjih pripovedovalcev zgodb – Roalda Dahla in Stevena Spielberga – se prvič združuje v skupnem projektu, filmski priredbi Dahlovega priljubljenega klasičnega dela VDV. Film v Spielbergovi režiji na velika platna prinaša zgodbo o dekletcu in velikanu, ki jo vpelje v čudežnost in nevarnosti Dežele velikanov.

Sredi temne noči, ko sleherni otrok in odrasli trdno spi, se na plano prikažejo temačne sile in si podjarmijo svet. Tako so vsaj poučili desetletno Zofko, in v to deekletce verjame vse tiste neprespane noči v svoji postelji v londonski sirotišnici. Medtem ko ostala dekleta v spalnici plujejo skozi svoje sanje, si Zofka drzne prekršiti eno od mnogih pravil upraviteljice sirotišnice – skobaca se iz postelje, si natakne copate, se nagne skozi okno in si ogleda, kako je sveti videti v z luno obsijani tišini ure čarovnic. V nekoliko srhljivi srebrni mesečini so ulice, ki jih pozna, videti precej pravljične, in iz teme se nenadoma prikaže nekaj visokega. Silno visokega. Tisto »nekaj« je velikan, ki Zofko pograbi in jo odnese s seboj v daljno deželo. A na Zofkino srečo gre za velikega dobrodušnega velikana, ki ni prav nič podoben svojim rojakom v Deželi velikanov. Pri svojih sedmih metrih, gromozanskih uhljih in pretanjenem čutu za vonj je VDV prikupno zmeden in se večinoma drži zase; njegovi bratje so dvakrat večji od njega in vsaj dvakrat bolj strašni, poleg tega pa je znano, da jedo človeško meso, medtem ko je VDV vegetarijanec in je čisto zadovoljen z ogabnimi smrkumarami.

Ko v prispe v Deželo velikanov, se Zofka skrivnostnega velikana sprva boji, a se ji brž posveti, da je VDV silno prijazen in očarljiv; ker doslej še ni naletela na velikane, ima zanj nešteto vprašanj. VDV jo vzame s seboj v Deželo sanj, kjer zbira sanje in jih pošilja otrokom, njej pa razloži čarobnost in skrivnostnost sanj. In ker sta doslej na svetu oba živela čisto sama in osamljena, se med njima hitro splete naklonjenost. Toda Zofkina prisotnost v Deželi velikanov nehote pritegne pozornost ostalih velikanov, ki postajajo vse bolj nadležni. Zofka in VDV se kmalu odpravita v London, da kraljico posvarita pred pretečo nevarnostjo, a jo morata najprej prepričati, da velikani sploh obstajajo. Družno se domislijo načrta, kako se za vselej znebiti te velikanske nadloge.

Gre za prvo celovečerno priredbo te Dahlove ganljive zgodbe o otroštvu, čarobnosti sanj in izjemnem prijateljstvu med dekletcem in velikim dobrodušnim velikanom. Igrajo dobitnik treh tonyjev, dveh olivierjev in oskarja Mark Rylance, novinka Ruby Barnhill, Penelope Wilton, Jemaine Clement, Rebecca Hall, Rafe Spall in Bill Hader. Z oskarjem nagrajeni Spielberg je po uspešnici ET – Vesoljček tokrat spet sodeloval s scenaristko Melisso Mathison in film produciral ob Franku Marshallu in Samu Mercerju.

Izza kamer so sodelovali še Spielbergovi dolgoletni sodelavci, med njimi dvakratna dobitnika oskarja, direktor fotografije Janusz Kaminski in scenograf Rick Carter, trikratni dobitnik oskarja, montažer Michael Kahn, in za oskarja nominirana kostumografinja Joanna Johnston. Glasbo je zložil dobitnik petih oskarjev, legendarni John Williams, ki s Spielbergom tokrat sodeluje že štiriindvajsetič.

POPOTOVANJE SE ZAČENJA
Steven Spielberg svoje zgodbe z gledalci po vsem svetu deli že več kot 40 let, pri tem pa v kulturno izročilo uvaja celo vojsko izjemnih likov in generacije ponese v svetove, ki so hkrati čudežni, strašni, očarljivi in neverjetno resnični. Ključno delo Roalda Dahla o prijateljstvu med dekletcem in skrivnostnim velikanom je tako povsem v skladu s filmarjevim opusom in čeprav se je zdelo usojeno, da bosta Sophie in VDV nekega dne pristala v Spielbergovi »oskrbi«, je minilo več desetletij, preden se je to tudi zares zgodilo.

Britanski pisatelj velja za enega najbolj ustvarjalnih, domiselnih, nagajivih in uspešnih pripovedovalcev zgodb, ki docela razume notranja življenja otrok; znal je ustvarjati like, s katerimi se otroci lahko poistovetijo, in zgodbe, ki jim z zanimanjem sledijo, pri tem pa do bralca nikdar ni pokroviteljski. Kot pravi producent Frank Marshall (Jurassic World, franšiza Bourne), »Dahlove zgodbe niso zgolj brezskrbno fantaziranje. V njih je precej humorja, a tudi kanček temačnosti. Po robu hodi. Dodaja nekaj strašljivosti, kar po mojem pritegne bralce.«

Spielberg se strinja in dodaja, da je »pogumno od Dahla, da prepleta temo in svetlobo in pri tem ustvarja strašljivo vzdušje, hkrati pa zagotovi odrešitev, s čimer nas vse nauči neizbrisljivo lekcijo. Prav to me je pritegnilo k projektu.«

Režiser, že dolga leta oboževalec Dahlovega pisanja, je njegove knjige (med njimi Čarli in tovarna čokolade, Jakec in breskev velikanka ter Matilda, ki so v na voljo v 58 jezikih in so jih po svetu prodali že prek 200 milijonov izvodov) prebiral svojim otrokom: »Pri VDV gre za zgodbo o prijateljstvu, o pripadnosti in zaščiti prijateljev ter za zgodbo, ki dokazuje, da lahko celo malo dekletce velikanu pomaga rešiti njegove največje težave.«

VDV je izredno priljubljen po vsem svetu; preveden je v 41 jezike. Obenem je bila Dahlu med vsemi njegovimi zgodbami najbolj ljuba. Ko je leta 1990 preminil, je Frank Marshall s kolegico Kathleen Kennedy (Star Wars: The Force Awakens, franšiza Indiana Jones) navezal stik z njegovo vdovo in nemalokrat so debatirali o tem, ali je film sploh mogoč. »Veliko smo se pogovarjali o tem, ali bi bilo bolje posneti risanko ali igrani film, saj tisti čas tehnologija, kakršno smo si predstavljali, sploh še ni obstajala,« se spominja producentka Kennedyjeva.

A najprej so seveda potrebovali scenarista, da navdušujoče enostavno zgodbo pretvoriti v obsežen scenarij – nekoga s prav posebnim darom in občutkom za otroške zgodbe; producenta sta se obrnila na prijateljico in kolegico Melisso Mathison (The Black Stallion, The Indian in the Cupboard): »Prva in edina scenaristka je, na katero sva pomislila,« zatrjuje Kennedyjeva. »Njena scenaristična pretanjenost in njena rahločutnost sta bili ključni za oživljanje Dahlove vizije.«

Med branjem Dahlove knjige je Mathisonovo takoj prevzela vez med Zofko in velikanom. »Prisrčno razmerje imata,« je povedala zdaj že pokojna scenaristka, »a začneta nekoliko tekmovalno in se gledata precej sumničavo; trudita se za premoč. A takoj ko se domislita načrta in ga skleneta izpeljati kot partnerja, se med njima vzpostavi ljubeč odnos. Za krasno ljubezensko zgodbo v malem gre.«

Ustvarjalcem je bilo silno pomembno, da ostanejo zvesti Dahlovemu glasu in ohranijo njegov ritem, jezik in interakcijo med liki, saj je vse to značilno njegovo. »Skušala sem ohraniti Dahlove dialoge, besedo za besedo,« je izjavila Mathisonova.« Nismo hoteli okrniti tona.«

Ko beremo katero od Dahlovih knjig, na nas kot odrasle naredi globok vtis, saj nagovarja otroka v nas. Ker je film režiral Steven Spielberg, bo brez dvoma razvnel domišljijo tako otrok kot odraslih, kot to že desetletja počno Dahlove zgodbe. »Po mojem vsakdo sanjari o pustolovščini, na kakršno se Zofka poda v VDV,« pravi Frank Marshall. »Zgodba bo pritegnila gledalce vseh starosti in pritegnila s svojo čarobnostjo in naravnost magičnimi liki.«

»Steven se je z VDV uspel vrniti v nedolžnost, kakršno je raziskoval na začetku svoje kariere,« zaključi scenograf Rick Carter. »Zdaj je dedek… hkrati je VDV in nedolžen mladenič. Vendar ta zgodba oživi otroške izkušnje o rečeh, ki se prikažejo iz teme in raziskovanju teh reči.«

Za oživitev zgodbe o VDV na velikem platnu so si ustvarjalci zamislili povsem nov pristop, ki razširja razsežnosti podajanja zgodbe in premosti vrzel med polnostjo in življenjskostjo dogajanja v živo ter omejenimi možnostmi sodobnih digitalnih tehnologij. Gre za proces, ki se je odvijal zgolj v skladu s tem, kako si je Spielberg zamislil, da mora podati zgodbo.

Namesto da bi okostje igre igralcev v človeških likih in tiste, ki jih je bilo nato potrebno računalniško obdelati v post-produkciji, zajel vsakega posebej, je s pomočjo Joa Letterija in njegovega nadarjenega moštva iz podjetja Weta Digital ustvaril povsem nov proces, ki je kar se da podoben snemanju dogajanja in akcije v živo. Tako je VDV hibrid igre v živo in računalniškega zajemanja igre (t.i. »performance capture«) skupaj na dejanski scenografiji, ki je bila zgrajena nalašč za ta film.

»Stevenu smo hoteli omogočiti, da dela kot Steven,« pravi Letteri (Batman vs. Superman: Dawn of Justice, Avatar), ki je kot računalniški grafik s Spielbergom sodeloval pri filmu Jurassic Park, »in pri tem uporabi vse, kar običajno uporablja pri svojem ustvarjalnem procesu – ustvarjalce, scenografijo, osvetljav in kostume – hkrati pa ustvari navidezni svet. Zofka je pretežni del filma dekletce v domišljijski deželi, v kateri bivajo velikani, mi pa smo Stevenu omogočili, da film posname, kot da gre za navaden igrani film, in tako premosti vrzel med navideznim in digitalnim svetom.«

Prejšnji filmi s tehnologijo računalniškega zajemanja igre – na primer Avatar ali The Adventures of Tin Tin – so bili posneti na skromni sceni, na kateri so si igralci morali scenografijo predstavljati v mislih, tu pa so bili lahko igralci v oblačilih za zajemanje na istem prizorišču kot tisti, ki so igrali človeške like.

NEKAJ DODATNIH ZANIMIVOSTI
• VDV je bil med Dahlovimi zgodbami njegova najljubša. Ustvaril jo je kot pravljico za lahko noč, liku dekletca pa je dal ime Zofka po imenu lastne vnukinje Sophie.
• Leto 2016 je tudi stota obletnica Dahlovega rojstva.
• Knjiga VDV je izšla leta 1982, istega leta kot je Spielbergova lastna zgodba o nenavadnem in preobrazbo prinašajočem prijateljstvu ET – Vesoljček osvojila srca in domišljijo tako otrok kot odraslih. Scenarija zanj je tako kot za VDV spisala Melissa Mathison.
• V spalnici sirotišnice v Londonu, kjer živi Zofka, je nagačena igračka ETja.
• VDV meri sedem metrov in je skoraj šestkrat višji od Zofke. Pa je še vedno najmanjši med svojimi brati – Špehohlast, najvišji med njimi, je dvakrat večji od njega.
• Če bi poleg Špehohlasta postavili košarkarja Lebrona Jamesa pri njegovih 203 cm, bi mu še vedno segal zgolj do gležnja.
• Roald Dahl je bil tudi sam precej visok – meril je kar 198 cm.
• Film VDV je kombinacija igrane produkcije in računalniškega zajemanja igre (performance capture). Spielberg je igralce v oblačilih za računalniško zajemanje snemal hkrati s povsem človeškimi liki, saj je hotel zajeti interakcijo med njimi.