Dnevnik z Eura: Odšel iz Francije in pozabil na ključe

V prvi vrsti, ker sem imel ob sebi nekoga, ki je ves čas pridno skrbel zame. Me že skorajda razvajal, če sem pošten. Vraga, preden je odšel, mi je skuhal še kosilo! In sva sedela ob oknu, tešila lakoto s krompirjevimi svaljki z ragujem in kramljala kot stara zakonca; o vremenu in takšnih podobnih nepomembnostih. No, zdaj pa je odšel. Andrej se je vrnil domov, čeprav je bila njegova žena do zadnjega prepričana, da bo ostal še dlje. Pa ni, imel je dovolj. Zame se prava francoska pustolovščina šele začenja, predvsem pa mi bo zdaj težje, ker bom moral za vse skrbeti sam.

Saj ne, da mi je hudo, da sem, bog ne daj, nesposoben ali še kaj hujšega, toda saj veste, kako pravijo – v dvoje je vedno lepše. Sploh če si nekje, kjer nisi bil še nikdar, in sploh če te po tem novem svetu vodi nekdo, ki se tam že počuti kot doma. Tako sem v dneh, ko se je v Amiensu slišal tudi slovenski jezik, imel ta luksuz, da sem lahko med vožnjo s prizorišča na prizorišče celo zadremal, če se mi je zazdelo, da so veke pretežke. Imel sem to možnost, da sem besedo, ko se je bilo treba kaj dogovoriti, prepustil Andreju, ki mu jezik tako ali tako teče kot navit. Da, bil sem brezskrben, in da, razvadil sem se.

Zdaj pa sem ostal sam. In že nemudoma na preizkušnji. Ko mi je Andrej prepustil krmilo udobnega Volkswagnovega touarega, mi je prepustil tudi vozilo brez bencina. Tako sem moral najprej na bencinsko postajo, ki je bila zaprta in na kateri je delala kot driska tečna ženska s pogledom, kot da ji je kdo povozil psa. Pa še sedem minut kasneje je odprla! A glej ga zlomka, ne samo to, v moji začetni zmedenosti ob spoznavanju novega vozila sem na krožišču izbral napačen izvoz in s praznim rezervoarjem zapeljal na avtocesto. Bravo, genij, sem si mislil, a imel srečo – prvi izvoz je bil že nekaj kilometrov stran.

Če se mi je med posedanjem na sovoznikovem sedežu premikanje po Franciji zdelo sila preprosto, sem kasneje na lastni koži občutil, da se da zlahka tudi izgubiti. K sreči navigacija ne laže, in potem ko sem prevozil nemalo kilometrov cest, ki še za traktorje niso najprimernejše, sem le prišel na cilj. Vesel in predvsem zdrav, a hkrati opogumljen, da bo v prihodnje iz ure v uro lažje. Sicer mi nihče ne bo kuhal, nihče me ne bo razvajal in z nikomer ne bom imel možnosti v teh dneh, kolikor jih je še ostalo do konca evropskega prvenstva, ob večernem pivu (francoskem, belgijskem ali kakršnemkoli, saj je vseeno) čebljati po slovensko.

Takšno je pač življenje, to je realnost novinarstva, ki ti sicer omogoča, da si recimo v živo ogledaš finale Eura, a moraš hkrati stisniti zobe in preživeti skoraj tri tedne brez svojih najbližnjih. Takšno je pač življenje, v katerem se dogajajo nepredvidljive stvari. Kot je bil Andrej verjetno presenečen, ko je prišel domov in ugotovil, da je v avtu pozabil – ključe! No, po drugi strani je s sabo vzel kartico za hotelsko sobo in glej ga zlomka, kdo je imel zaradi tega težave, kdo se je moral zaradi tega zagovarjati in kdo je poskušal šarmirati na polno, da so na recepciji zamižali na eno oko. Takšno je pač življenje. Kakor je življenje, da pride dan, kakršen je bil včerajšnji. Ko je bilo recimo tekste treba prej poslati v tiskarno, a je ravno takrat Jurij iz pisarne načrt dela poslal dve uri kasneje kot po navadi. Hkrati se je bilo seveda po Andrejevem odhodu domov, kjer ga k sreči čaka žena, tako da ne bo ostal pred zaklenjenimi vrati (P. S.: Andrej, ne skrbi, ključi so na varnem), preseliti v manjše stanovanje, kar ni mačji kašelj, če moraš pretovoriti pet kovčkov, tri nahrbtnike in kup Dejanove hrane, ki je ostala v hladilniku.

Za nameček je stanovanjski objekt v Amiensu, kjer je Ekipa prisotna že tri tedne, danes zapustilo okoli 100 prekrokanih Severnih Ircev, ki so malce podaljšali bivanje v Franciji, čeprav je njihova reprezentanca že odšla domov, namesto njih pa so prihrumele nepregledne množice glasnih in kakopak že zjutraj pijanih Valižanov. Tudi ti so ugotovili, da je Amiens izjemna strateška točka, sploh če se pripravljaš na tekmo v Lillu. Skratka, dvigala so ponorela, za piko na i pa sem se moral iz tretjega nadstropja s toliko prtljage, kot da grem za vse leto v Avstralijo, preseliti še v devetega. Ampak nič hudega. Preživel bom. Ali kot pravijo Francozi: C'est la vie. To je pač življenje.