Dnevnik z Eura: Oprostite, na kateri polici je sonce?

Saj če se recimo v zimskih mesecih odpraviš na dopust in breg za tvojim apartmajem čez noč pobeli sneg, je že v redu. Pa se malce vržeš vanj, narediš kepo ali dve, morda snežaka. Toliko, da je otrok vesel in da malce nahraniš otroka v sebi, obudiš spomine na mlada leta. Ampak sneg v mestu? Sneg, ko se ti zjutraj mudi v službo, na parkirišču pa te pričaka v debel beli ovoj zavit avto? Ali pa sneg na cestišču in posledično nepregledna gneča, da od Most do središča Ljubljane porabiš 45 minut? Ne, nikakor ne. Zimi res nisem pretirano naklonjen, toliko manj, ker je moj poklic povezan tudi s tem, da moram v teh zimskih mesecih veliko časa preživeti na prostem. Na stadionih ga ni hujšega kot temperature pod lediščem; tedaj ne veš, kaj bi si navlekel nase, da bi ti bilo prijetneje, vsakič znova si rečeš: naslednjič pa res pridem s pečko in toplo volneno odejo.

Zdaj je seveda poletje, zima bi morala biti le oddaljen spomin. V luči tega sem pred tednom dni tudi spakiral svoje stvari v kovček in odšel v Francijo. "Ne pozabi na kratke hlače," me je večkrat opomnila žena, ki dobro ve, da mi je, kadar je pripeka, vedno zelo vroče. "Imaš dovolj majic s kratkimi rokavi?" sem v luči tega, da vročina vodi tudi do prekomernega potenja, slišal kar nekajkrat. "Za vsak primer pa daj v kovček še 'šlape'," je sledilo, da ne omenjam njenega zgražanja, ko sem ji po prihodu v Amiens sporočil, da je krema za sončenje ostala na polici v omarici v kopalnici.

Danes, teden dni kasneje, je kup s kratkimi majicami še vedno zajeten, kratke hlače nekje na dnu kovčka, natikači pa nedotaknjeni v vrečki, v katero so bili dani že v Ljubljani. Veste, v Amiensu je zelo hladno. Tako hladno, da obžalujem, ker sem bil pred odhodom premalo radoveden in preveč prepričan, da je poletje pač poletje in da v Franciji ni nič kaj prida drugačno kot v Sloveniji. Da je tam vroče, da mi bo vroče in da si bom glavo belil predvsem s tem, kako oprati prepotene majice, ko na kupu ne bo več niti ene sveže. Bil sem prepričan, da so že ene tople hlače preveč, jezil sem se, ko sem prišel iz sosednje sobe in ženo zalotil, kako je v kovček naskrivaj pospravila malce debelejši pulover. Danes si brez tega ne znam predstavljati svojega življenja tukaj, predvsem pa ne vem, kaj bi bilo, če bi bil tako nespameten, da se ne bi pustil prepričati, da morda ni slaba ideja na pot vzeti tudi jakno.

Da bi bilo vse skupaj še huje, tukaj tudi precej nesramno piha in veliko dežuje. Sploh zadnjih nekaj dni, ko je očitno »poletje« iz rokava potegnilo naslednji trik in mi še malce bolj zagrenilo življenje. Ko sem predvčerajšnjim po opravljenem delu želel malce na sprehod, po možnosti tudi v park, da bi s hitro hojo pretegnil »zasedene« noge in porabil kakšno dodatno kalorijo, sem najprej pogledal skozi okno. Dobro, ne dežuje, celo oblaki niso tako črni kot sicer, sem si rekel. Pa sem si nadel trenirko, si obul superge in se spustil po stopnicah. Drži, da je deveto nadstropje kar visoko, ampak moj korak je bil hiter in prisežem, da sem izhodna vrata odprl dve, morda tri minute po tem, ko sem zadnjič pogledal skozi okno. No, čez pet minut sem bil že nazaj v sobi. »Uscalo« se je! Sedemnajstič tega dne. Tukaj pravijo, da že dolgo niso imeli tako slabega poletja. Seveda se je moralo to zgoditi prav letos, ko sem prišel jaz …

Priznam, v Franciji me zebe. Premalo imam toplih oblačil, premalo puloverjev in predvsem pretanko jakno. Zato sem včeraj v kopalnici prižgal celo radiator in hkrati preklel, ker nekakšen čuden grelnik v spalnici očitno ne deluje. Bržčas zato, ker je – poletje. Na mojo žalost vremenska napoved ni najboljša, zato se zna zgoditi, da bom že kmalu zavil v trgovino in se opremil, kot da kupujem za zimske mesece. Bolj ali manj sem se že sprijaznil s tem, da je moje udejstvovanje na velikih tekmovanjih povezano s tem, da me zebe. Pred šestimi leti na svetovnem prvenstvu je bila v Južni Afriki tako ali tako zima, naš urednik Goran se je tedaj v enem od svojih prispevkov slikovito izrazil: "Odšel v Afriko in zmrznil." Zdaj bi se lahko izrazil podobno, čeravno zmrznil res ne bom. Tako hudo ni, je pa res, da bi dal marsikaj za sonce, ki menda v teh dneh še kako močno pripeka v moji Sloveniji. Tukaj na severu Francije si ga lahko ogledam le prek računalnika. A saj veste, takšno sonce prav nič ne greje.