Pred letom dni je konec oktobra podpisal šesttedensko pogodbo z berlinsko Albo, po slovesu od Nemčije pa se preselil v Španijo k Estudiantesu, kjer je končal sezono. Ob letu osorej je spet doma v Ljubljani. "Treniram sam na Ježici. Pripravljam se in upam na kakšen klic za pogodbo," je začel pogovor.
Če je bil lani razlog, da na začetku sezone ni imel kluba, to, da so v Gran Canarii, s katero je imel še veljavno pogodbo, želeli predčasno prekiniti sodelovanje, je tokrat igralsko kariero za nekaj časa zanemaril zaradi tragedije v družini. "Dosti bolj pomembno mi je bilo, da sem z družino in prijatelji. Res je, da sem morda zamudil vlak za podpisovanje pogodb, a nič ni bolj pomembnega od družine. Osredotočil sem se na to in prav nič mi ni žal. Pogodba in klub bosta že še prišla. To mi do zdaj ni bilo primarno, je pa postalo zdaj. Želel bi si, da bi v kratkem našel delodajalce," je povedal Slokar, ki ima še nekaj časa namen trenirati sam.
"Kondicijo tako ali tako lahko vzdržujem. Tudi če treniraš sam, se lahko v eni uri zelo utrudiš. Imam trenerja, mojega prijatelja, ki mi pomaga in skrbi za to, da je intenzivnost ves čas na pravi ravni. Sem se pa skozi leta že kar dosti naučil, da vem, kako in koliko je treba tempirati, tako da glede tega ni skrbi. Sam trenutno treniram predvsem zato, ker se bojim, da si ne bi morda ravno v najbolj neprimernem trenutku kaj naredil, za to pa bi bilo več možnosti, če bi ves čas treniral z ekipo in bi prihajalo do močnejših kontaktov. Govorim za trenutni čas, mogoče pa bo čez čas odprta opcija priključitve kakšnemu klubu, da ostanem v košarkarskem ritmu," je pojasnil Slokar.
Čeprav je v preteklosti dal vedeti, da mu igranje v Španiji najbolj ustreza, temu, od kod bi prišel morebitni novi delodajalec, ne daje večjega pomena. "Odkrito povedano, mi je čisto vseeno. Edino tega ne morem reči, da bi se bil že pripravljen osredotočiti na azijske trge, glede na to, da je to iz leta v leto bolj aktualno. Tja odhajajo izdelani evropski igralci za kar velike vsote. Vemo, da je Sani Bečirović v Iranu, Marko Milić v Kuvajtu, Raduljica je šel na Kitajsko, dosti je Američanov. Brown iz Siene je recimo tu igral odlično, vsi so mislili, da bo šel v ligo NBA, pa se je odločil za Kitajsko. Občutek imam, da bo Kitajska čez nekaj let prišla do take ravni, kot je bila Rusija med letoma 2003 in 2007, ko se bo veliko igralcev odločalo za odhod tja, če ne zaradi drugega, zaradi denarja. A takrat bom jaz že nehal igrati, mislim pa, da zdaj še nisem na tej točki, da bi šel tja," je dejal Slokar, ki se je s svojim agentom nazadnje slišal v začetku tega tedna.
"Prej sva vedela, da je bolje, če stvari pustiva, da potekajo po svojem toku. Upam, da bom ta teden dobil kakšne informacije, kaj se dogaja. Na žalost sem v položaju, ko čakam, ali bodo klubi nezadovoljni s kadrom, ki ga imajo, ali bo prišlo do kakšnih poškodb, kjer bom potem vskočil jaz. To mi sploh ni problem, saj bi to naredil že tretjič, tako da si s tem ne belim glave. Vem, da lahko potem uspešno opraviš svoj posel, še dodatno zadovoljstvo je, ko vidiš ljudi v škripcih, nato pa prideš in se na koncu doseže cilj. Želel pa bi si, da bi angažma našel v kratkem, to je gotovo."
Pri tem ga ne bi prav nič motilo, če bi šlo spet za kakšno kratkoročno pogodbo, kot lani v Albi. "Vsaka stvar ima svoje prednosti. Vsak malo pomisli, kaj si bodo mislili, ker greš tja le za mesec dni, kaj bodo rekli novinarji, kaj oni, tretji. A na koncu to nima prav nobene zveze. Tisti, ki morajo, že vidijo, če napreduješ, če dobro igraš. V spominu ostane tisto na koncu, jaz pa se spomnim rasti, ki sem jo dobil s tem, in mi ni problem oditi nekam tudi za mesec dni," razmišlja 210 centimetrov visoki center, ki, zanimivo, ni dobil nobene ponudbe iz Slovenije, čeprav po njegovih besedah tudi ob teh ne bi kar zamahnil z roko.
"Vedno je opcija tudi to, če so razmere take, da mi ustrezajo," pravi in dodaja, da si želi, da bi se najpozneje do decembra stvari razpletle tako, kot si želi, torej da bi takrat že igral v novem klubu. "Po decembru pa bi bil že malo bolj slabe volje ..."
