Kdo je kriv?

Zakaj se je to, ne prvič letos, spet zgodilo? Kdo je kriv, da zmaji vse prevečkrat ne uspejo sestaviti 40 minut prave igre?

"Vsa čast Štimcu in njegovi borbenosti, a ko sem videla, da gre na prvenstvo, sem se poslovila od visokih upov," je lani srbska novinarka zgoraj podpisanemu dejala na svetovnem prvenstvu v Španiji in v prid svoji trditvi ob Vladimirju Štimcu resda dodala še nekaj imen. Pozneje se je sicer (z veseljem) ugriznila v jezik, saj so Srbi prišli do srebrne kolajne, a Štimac kakšne pomembne vloge tako ali tako ni igral.

Poudariti pa želimo, da tudi Srbi (o tem smo se pozneje prepričali tudi med ostalimi srbskimi kolegi) na Štimca niso (in večina še vedno ne) gledali kot na visoko kakovostnega centra, ki bi lahko bil kakšen pomemben dejavnik, ampak zgolj tisti, ki predvsem opravlja »umazano« delo. A v torek je bil v Stožicah videti kot eden od top treh centrov Evrope. Met 10:11, 24 točk in devet skokov v 22 minutah.

Seveda je Svetislav Pešić odličen trener in gotovo je Štimac pod njegovo taktirko tudi napredoval, a dejstvo je, da predstava, ki jo je prikazal predvčerajšnjim, ni realni kazalec njegove vrednosti. Štimac (oziroma Pešić, ki je zaukazal veliko igre nanj) je le izkoristil slabosti Ljubljančanov in zelo dobro izvajal tisto, kar so mu dopuščali. Dopuščali pa so mu veliko.

Trener Olimpije Aleš Pipan ni našel načina in prave obrambe, da bi ustavil največjo moč Bayerna na torkovi tekmi. V prvem polčasu se to še ni poznalo, saj so zeleno-beli odlično igrali v napadu. Zakaj niso vsaj približno podobne igre pokazali v drugih 20 minutah, je spet vprašanje za Pipana.

"V prvem polčasu smo zaradi dobrega skoka in meta držali pozitiven rezultat. V drugem pa smo prikazali predvsem drugačno igro, saj smo slabo skakali in met se nam je ustavil. Izgubili smo samozavest in posledično tudi nismo več odigrali po globini," je strateg zmajev komentiral globok padec. A vprašanje je, zakaj so njegovi varovanci slabo skakali in zakaj niso več odigrali po globini?

Alen Omić, ki je v prvih dveh četrtinah dal devet točk, je v drugih 20 minutah le še enkrat vrgel na koš in zgrešil. Vprašanje je tudi, kako lahko igralci, čeprav vidijo, da jim met za tri ne gre (več), v drugih dveh četrtinah vržejo več trojk kot v prvih dveh, ko so imeli odličen odstotek uspešnosti. Seveda so jim Nemci tudi puščali več prostora, jih pravzaprav zvabili v to zanko metov izza črte 6,75, a nekdo bi jim moral zabičati, da je potrebno hitro kroženje žoge, da je treba žogo spraviti pod koš in da je izsiljevanje osebnih napak ena od možnosti, če v napadu ne gre.

V prvem polčasu je peterka Paolo Marinelli, Klemen Prepelič, Gregor Hrovat, Dino Murić in Alen Omić od 9. do 16. minute od izida 20:19 prišla do prednosti 40:29. V drugem polčasu teh pet fantov nikoli ni bilo hkrati na parketu. Bayern je razliko 14 točk ob odhodu na veliki odmor prepolovil do 25. minute, ko je Pipan zahteval prvo minuto odmora. Naslednjo je klical šele osem minut pozneje, čeprav so vmes Nemci že prišli do vodstva s 67:64. Takrat se je skala že kotalila po pobočju in ustaviti je ni mogla niti tretja minuta odmora v 36. minuti, ko je bil rezultat 64:77.

Seveda to ni zgolj kritika, namenjena Pipanu. Prepričani smo, da je poskušal marsikaj, da bi spremenil potek, da je tudi prej naštete stvari naročal igralcem, pa ti na parketu niso izpolnili zadanega. Toda to je tudi kritika, uperjena proti Pipanu, ki nekaj očitno dela narobe, če se to tolikokrat ponavlja. Odgovori v slogu "v drugem polčasu smo prikazali predvsem drugačno igro" ne zadoščajo, poiskati je treba izvor težav. Pa čeprav ta vodi do klopi oziroma še posebej zato.