V Sloveniji ste dobra dva tedna, kako ste se znašli? Z vremenom vas nismo mogli navdušiti ...
(smeh) Ne, ne govorite tega, navsezadnje sem Finec. Pri vas je podnevi svetlo. (smeh) Čeprav vsi govorijo, da je vreme grozno, no, zame je tu rajsko. Sicer pa sta prva tedna minila kot blisk in zelo sem zadovoljen, da sem prišel sem, da sem dobil priložnost. Gre za odlično izkušnjo.
Slovenija je mala hokejska država. Koliko ste pravzaprav vedeli o našem hokeju pred prihodom?
Vi ste pravi čudež. Nasploh v športu, ne le v hokeju. Na Finskem budno spremljamo vsa največja prvenstva in se sprašujemo, kako je mogoče, da je ta mala dvomilijonska država lahko tako uspešna v številnih športih. Kaj delate? Imate poseben DNK? Približno deset let vem, da ste neverjetni. Pa vaši pogoji … Res ste čudo, zato sem še bolj vesel, da sem tu, da se od vas česa naučim, sem študent vsega športa. Vem, da nimate veliko hokejistov, kar je zame še bolj razburljivo in še večji izziv.
S klubom ste bili v stiku od septembra. Kako to, da ste prišli k SŽ Olimpiji prav zdaj?
Že 12 let s partnerjem, nekdanjim hitrostnim drsalcem Jannejem Hänninenom, individualno trenirava enhaelovce, najbolj vrhunske Fince, pa nekaj Švedov, Rusov in Kanadčanov. Ta projekt vedno bolj raste, je moj otrok, zaradi pandemije pa se je letos vse obrnilo na glavo. Teh fantov nisem mogel zapustiti, imel sem obveznost, moral sem jih pripravljati na ligo NHL, ki pa se je začela veliko pozneje.
BITI MORAŠ LASTNIK SVOJEGA KRALJESTVA
Kakšna je vaša trenerska filozofija?
Hokej je dobro orodje za življenje. Vedno je treba tekmovati. Enkrat bodo rezultati dobri, drugič ne, ampak vedno je treba tekmovati. Če boš vložil vse, boš celo življenje zmagovalec. Vsakič tega vsak ne more storiti. To je pričakovano, nihče ni popoln. Želim videti trud. Če padeš v luknjo in se trudiš iz nje prilesti, si pravi človek, športnik. Trudi se z vsem, kar imaš. To je moja filozofija. Videl sem veliko ljudi, ki so padli, nekajkrat poskusili vstati, pa so obupali, ker tega preprosto niso imeli v sebi. A to je življenje, to je šport. Imeti moraš pravi odnos, vsaj poskusiti moraš, četudi ti ne uspe. Biti moraš lastnik svojega kraljestva in to je težko. Oziroma vsaj poskušaš biti lastnik svoje usode. Ko ti to uspe, si svoboden človek.
Z vami smo v Sloveniji dobili enega od trenerjev s sijajnimi dosežki, vašemu življenjepisu noben prejšnji hokejski trener ne seže do kolen. Tudi kot igralec ste dosegli velike stvari. Na kaj ste najbolj ponosni?
Na to, da sem iz ubogih pogojev prišel tako visoko, kot sem. Morate vedeti, da sem odraščal v Jyväskyläji, kjer smo imeli zgolj drsališče na prostem. Igral sem nogomet in hokej, pri 15 letih sem se odločil za hokej. Ljubil sem hitrost. Ker pa nisem imel na voljo veliko ledu, sem se moral znajti po svoje in sem se na vso moč posvetil delu zunaj ledu. Na to sem ponosen, kajti najboljše mesto, kjer hokejist lahko napreduje, je le led, ki pa ga jaz nisem imel veliko na voljo. Ponosen sem na svojo igralsko kariero, na vse, kar mi je uspelo, kljub temu pa sem še vedno hokejsko lačen.
NISEM OSVOJIL UMETNOSTI HOKEJA
Ali ste glede na povedano kot mladenič sploh razmišljali o ligi NHL ali o tem, da boste nekega dne trener?
Nikoli. Moje sanje so bile igranje za reprezentanco, liga NHL je bila tako, tako daleč, toda stvari so se v nekem trenutku hitro odvile. Vedno sem bil hiter drsalec, s ploščkom ne ravno spreten, toda ponj sem šel tja, v nevarna območja, kamor ni šel nihče drug. Moja osnova hokejske igre je bila slaba. Nisem razumel gibanja, kako začutiti led in ne samo 'tekati' po njem, kaj delati s ploščkom, nisem osvojil umetnosti hokeja.
A vseeno vam je uspelo igrati v ligi NHL …
Bil sem hiter krilni napadalec in znal sem dati gol. Kot trener menim, da moraš skozi proces in rezultati bodo sledili. Če razmišljaš samo o rezultatih, boš hitro pregorel. V hokeju je mogoče lažje kot pri individualnih športih. Timski športi so drugačni, igramo za zmage. Proces je pomemben, vendar ni bil del mojega treninga. Zame so bili pomembni le rezultati, čim hitreje postati hiter in močan. (nasmeh)
Ko ste prišli v ligo NHL, je bilo tako, kot ste pričakovali, da bo?
Šel sem in spoznal, da sem premalo natreniran. Praktično sem bil samouk. Na ledu sem bil malo, prvega pravega trenerja sem dobil šele pri 20 letih. A spet, bil sem hiter in imel sem nos za zadetke, tako da so mi rekli: 'Igraj v napadu, pozabi na obrambo.' (smeh)
Igralsko kariero ste sicer kar hitro zaključili. Kako to?
Izgubljal sem hitrost in tudi lakoto po hokeju. Kariero sem zaključil, ker nisem želel biti povprečen. To sem naredil takoj za tem, ko smo na SP osvojili zlato.
OPREMO NAZADNJE OBLEKEL LETA 1995
Zdaj še kdaj igrate?
Nazadnje sem bil v celo opremo oblečen leta 1995. (smeh) Prijateljem sem rekel, da jo bom naslednjič oblekel, ko bom star 60 let. (smeh) Sicer se dobimo in igramo, a sem vedno trener. Zdaj se ukvarjam z veliko drugimi športi. Ko se s temi ne bom več zmogel ukvarjati, bom spet začel igrati hokej za starejše. (smeh)
Z NJIM JE BILO, KOT DA BI V MESTO PRIŠEL HOLLYWOOD
Temi Wayne Gretzky se v pogovoru z vami ne moremo izogniti. Z njim ste v Edmontonu osvojili Stanleyjev pokal, z njim ste v slačilnici preživeli slabe tri sezone. Ob prihodu v Slovenijo ste dejali, da sta se pred nekaj leti srečala in obujala spomine.
Da, takrat nas je Edmonton ob 20. obletnici naslova povabil na druženje. Bil sem trener v Omsku, sezona je bila v teku, pot iz Sibirije v Kanado traja dva dni, zato nisem razmišljal, da bi odšel za teden dni. Igralci so mi nato govorili, da moram nujno iti, da gre za veliko stvar, medtem ko je bilo vodstvo kluba precej neodločeno. Potem pa … Ne vem, ali je to bilo res, a začelo se je govoriti, da je kar sam Gretzky klical na rusko zvezo. Na koncu sta me prepričala sinova. Bilo je fantastično. Sinova nista mogla verjeti, kako so bili vsi umirjeni, nihče ni bil zvezdniški. Z nekaterimi smo se videli prvič po 20 letih, vendar je bilo povsem enako kot v slačilnici pred toliko leti. Neumne zgodbe, neumne šale, krohotanje, kot bi bili otroci, dejansko pa smo bili že vsi stari 60 let ali več. (smeh) Tako sem bil vesel, da sta to videla sinova …
Glede Gretzkyja pa še to … Moram vam opisati, kako je bil on vedno psihološko močan. Vsakič, ko je stopil na led, se je od njega pričakovalo, da bo v statistiko vpisal več točk. O tem sva večkrat razpravljala. Ko gledamo današnje igralce … Gretzky nikoli ni bil največji in najhitrejši. Kako težko je bilo zanj, pod kakšnim pritiskom je igral, si ne more nihče predstavljati. To je bilo neverjetno. Kamorkoli smo šli, v Los Angeles, New York, povsod so ga poznali. V mesto smo prišli fantje neke kanadske ekipe, bilo pa je, kot da bi prišel Hollywood. Wayne ni mogel iti nikamor v miru. Neverjetno je, kako močan je bil psihološko. Noro. Nihče ne ve, kako veliko je vlagal, da je bil tako dober, kot je bil.
Pred kratkim smo govorili z branilcem Juusom Pullijem in ga vprašali, ali je novi trener na Finskem slaven. Dejal nam je, da zelo. Vas na Finskem ljudje cukajo za rokav?
Da, včasih. Živim sicer v Espooju, kjer tega ni veliko, zato to ne vpliva na moje življenje. V hokeju sem dolgo časa in pri nas je hokej velika stvar. Kot analitik in podobno sem sodeloval tudi pri televizijskih oddajah, kar je še en razlog, da me poznajo, toda na družbenih omrežjih me ne boste našli. Lepo je, če te prepoznajo, vendar v zmernih količinah.
MORAM NADZIRATI, DA NISO PREVISOKI
S tem, ko ste prišli v Slovenijo, ste začeli delati v najslabši ligi, odkar ste trener, pa vendar, se zavedate, da so pričakovanja s to ekipo tu izredno visoka?
Pričakovanja so povsod visoka in večjih, kot jih imam sam, nima nihče. To je v meni. Moram se nadzirati, da si hkrati ne postavim previsokih, in to ni vedno lahko. Kar zadeva ligo, ima vsaka svojo raven tekmovanja, ki nikoli ni lahka. Vedno, vedno so izzivi in ne glede na to, ali treniram otroke ali člane v katerikoli ligi, bo moj trenerski pristop vedno isti. V hokeju še vedno vidim smisel, še vedno verjamem vanj, a ne vem, koliko časa bo to trajalo. Upam, da še nekaj časa, toda če bom čutil, da ni več smisla, se bom umaknil. Tako, kot sem se umaknil kot igralec.
V Ljubljani težko pričakujemo novice glede priključitve v ligo IceHL. Kaj pravite o tej obetavni prihodnosti?
Previdno v napovedih, svet je poln nevarnosti. Pustimo prihodnost, zame je pomembna le sedanjost. Ne glede na to, kaj bo prišlo, moramo zdaj delati dobro, moramo se pripraviti, vse si moramo zaslužiti. Za nas je pomembno, da smo ekipa, ki gre v pravo smer, ki igra dober hokej v ligi AHL, in prepričan sem, da bodo dobre stvari sledile. Kot mlad športnik ali mlad trener je zelo težko ne strmeti v prihodnost, vendar moram kot izkušen trener poskrbeti, da tega ne bomo delali, ker je to edina pot, da bodo šle stvari naprej na pravi način. Da, je težko, a osredotočiti se moramo samo na sedanjost.
ČE JIH NE BI, BI BIL NEUMEN ALI NADUT
Zdaj ste že spoznali ekipo, pa vendar, ali ste vedeli, kakšen kolektiv boste dobili v roke?
Govoril sem z ljudmi, poslušal mnenja, toda to nikoli ne more biti enako temu, ko jih sam spoznaš. Priznam, nekaj časa sem potreboval, da sem začutil ekipo. Mogoče sem bil malce zarjavel, saj sicer zelo hitro vidim stvari, tu pa sem potreboval nekje štiri dni, da sem začutil moštvo. Zdaj je slika jasna. Kako sam vidim ekipo, je samo moje mnenje in v kateremkoli klubu delaš, moraš poslušati ljudi, ki so tam dalj časa. Bil bi neumen ali nadut, če jih ne bi. Včasih igralca spoznavam več let, ne verjamem, da ga lahko v celoti spoznam v nekaj mesecih. Človeka spoznaš, ko je soočen z različnimi situacijami, šele te razkrijejo pravi značaj. Vsak lahko govori, odgovarja odlično in nekateri ljudje so odlični lažnivci. Treba je preiti od besed k dejanjem, šele te razkrijejo značaj. Še vedno se učim in mislim, da imam ta čut dobro razvit, a še vedno kdo preseneti.
Moram izpostaviti, da ekipa trdo dela, etika dela je odlična. V slačilnici imamo napis 'Vedno in za vedno tekmuj' in to počnejo, včasih še preveč. Trenerji so do zdaj naredili veliko dobrih stvari, ekipa je hitra, fizično dobro pripravljena, zdaj bomo vse samo obogatili. Vlak se že pelje, ne moremo vsega kar obrniti na glavo. Hokej je šport, v katerem so sistemi igranja podobni, vsa pomembnost je v malenkostih. Edino, kar bode v oči, je, da plošček prelahko dajemo tekmecu, s čimer pride do dobrih priložnosti. Struktura igre je osnova, kar pa ne pomeni, da ne pustim improvizacije, proste igre posameznika, toda struktura je vedno prva. Igralcem vseskozi pravim, da jim nikoli ne bom postregel z juho, ki je prej ne bi že sam poskusil. Od njih tako ne zahtevam nič več in nič manj, kot sem zahteval sam od sebe. Drugače srčno rad pomagam ljudem, ki hočejo postati najboljši, to me žene. Pa ne gre samo za igralce najvišje ravni, obstaja več vrst kvalitet. Imeti moraš standarde, tudi v ligi AHL moramo verjeti, da nekatere stvari delamo bolje kot vsi drugi. Ta standard se trudim vzdrževati, včasih mi uspe, drugič ne.
GOVORICE SE PRODAJAJO, MNOGE ZA VELIKO DENARJA
Vsakič, ko kakšna ekipa naznani prihod igralca ali trenerja, vsi na spletu pobrskamo za informacijami. Ko smo pobrskali za vašimi, smo prebrali in videli marsikaj, ob vseh odličnih dosežkih tudi precej kritik na vaše delo. Tudi to, da ste konflikten trener, kakšne besede so še hujše. Morate se strinjati, da imate kar nekaj prtljage …
To je življenje. (nasmeh) Življenje me je veliko naučilo. Ali sem konflikten ali ne … Trener je na neki način kot duhovnik, vsak pa pač pove svojo stran zgodbe in stvari lahko postanejo umazane. Vseh zgodb o sebi niti ne poznam, ker to v mojem življenju res ni relevantno. S stvarmi, ki so se v preteklosti zgodile, ki sem jih naredil, sem pomirjen, hkrati pa ne bežim od odgovornosti, sem človek, ki na ramenih nosi svoje breme. Hočem postaviti zgled; karkoli že narediš, naslednji dan poskušaj narediti bolje, poskusi biti boljši in ne boj se napak.
Bi rekli, da ste z leti kot trener postali mirnejši?
Na Finskem učijo, da moraš spoštovati vsakogar. Da, imel sem nekaj težav, nato pa sem pred 10, 15 leti spoznal zmoto o tem, kar so nas učili. Verjamem v starejše nauke, le da na drugačen način. Torej spoštuj tistega, ki to spoštovanje vrača, ki si zasluži spoštovanje. Če ljudje delajo slabo in jim to dopustimo, to pomeni, da je naša družba zajeb*la. Take ljudi je treba zaustaviti, sam sem pripravljen to tudi storiti. Če vidim, da se dogajajo slabe stvari, gotovo delujem drugače, bolj agresivno, bolj trdo. Veliko je ljudi, ki te hočejo izkoristiti, in da, s takimi se nočeš družiti ali delati, a včasih to ni mogoče, življenje ni potica. Toda tiho pa tudi ne moreš ostati. Vedno bolj opažam, kako so ljudje prijazni, za hrbtom pa zlobni. Sovražim to. Zato imam kot trener pravilo, če je karkoli, kar mi želiš povedati, mi povej v obraz. Ne govori po tem, ko zapustim slačilnico. To je pravilo. Vem, kakšna je današnja družba. Govorice se prodajajo. Mnoge za veliko denarja. (smeh)
