Potem, ko je leta 2013 prvič osvojil naslov svetovnega prvaka, je Đurić v Dublinu prvič osvojil še naslov evropskega prvaka na 50 metrov prosto, temu uspehu pa dodal še bron na 200 m prosto. To mu je uspelo kljub razočaranju na prvi tekmi v paradni disciplini 100 metrov prosto. To sta poudarila tako on kot Gregor Nahtigal, pomočnik Đurićevega trenerja Alena Kramarja, ki ga je spremljal v Dublinu.
"Dublin 2018 je bilo zame eno najtežjih prvenstev. Pred tekmovanjem sem imel ogromna pričakovanja, saj sem celo leto močno garal, potem pa prva tekma ni šla po načrtih. Prevzele so me temne misli, a sem se s pomočjo trenerja Gregorja zbral in potem osvojil dve odličji. Težava je bila v tem, da sem na prvi tekmi preveč pogledoval proti sotekmovalcem in tekmoval proti njim, ne pa sam s sabo. Na ostalih tekmah pa sem se osredotočil le nase, gledal v dno bazena in tudi na obratu sem mižal," je pojasnil.
Pozneje se je pošalil, da kolajni ves čas nosi s sabo v žepu, potem pa dodal, da gre le za kos kovine, ki pa ima v ozadju svojo zgodbo, ki vsebuje veliko treningov, garanja in odpovedi. Poudaril je, da je šport invalidov tako kot vsak drug šport, kjer je pomemben celovit trening.
Njegov trener Nahtigal je razkril zanimivo anekdoto. Đurić je bil po razočaranju na stometrski razdalji tako jezen, da je zlomil berglo, ki jo od takrat naprej pri hoji ne uporablja več. Upa pa, da bo Đurić svoji karieri dodal češnjo na torti in osvojil še olimpijsko odličje.
Po igrah 2016 v Riu je Darko potreboval spremembo, zato je s podporo zveze in trenerjev odšel na trening na Nizozemsko. Želja po skupnem treningu z Nizozemci ostaja tudi za prihodnost, a dokončnega dogovora še ni, niti ni znano, kdaj, in če, bo do tega prišlo.
"Če se bom odločil delati, se bom odločil dolgoročno, to pomeni, da bodo cilj paraolimpijaske igre v Tokiu. Ne vem pa še, ali bom nadaljeval na Nizozemskem ali v Sloveniji," je še dodal.
