Tadej Pogačar je verjetno največji osmoljenec zadnje Dirke po Baskiji. Slovenski kolesarski as je bil pred zadnjo etapo v boju za končno zmago, na koncu pa je moral priznati premoč drugemu Slovencu. Primož Roglič je verjetno odpeljal eno najboljših voženj do zdaj in zasluženo na koncu osvojil prvo mesto, Pogačar pa se je trudil na vso moč, a neuspešno. Že takrat je bilo jasno, da so ga tekmeci, ki so vztrajno vozili za njegovim hrbtom, pustili na cedilu, kakšne večje moči pri lovljenju ubežne skupine pa ni imel. O tem je spregovoril tudi sam, na svoji spletni strani pa je odprl dušo in pojasnil vse, kar se je dogajalo. Njegovo sporočilo si lahko preberete tudi v spodnjih vrsticah.
"Ni še minilo 24 ur od zaključka Dirke po Baskiji, ko sedim in čakam na letališču za let proti domu in imam nekaj časa, da lahko po prespani noči strnem misli preteklega tedna. Čakalo nas je šest težkih etap brez dneva, ko bi lahko rekel, da se bomo lahko malo spočili. Z ekipo smo v primerjavi z lani naredili velik napredek, saj smo startali na zmago. Še lani bi si težko predstavljal takšno napoved, a očitno smo vsi skupaj v slabem letu toliko napredovali, da so tudi ambicije in želje ekipe toliko zrasle, prav tako pa kakovost in pripravljenost vseh nas, vključno s spremljevalnim osebjem.
V ekipi sva bila tokrat dva kapetana Brandon McNulty in jaz. Brandon je odlično odpeljal uvodni kronometer, moj pa ni bil povsem 100-odstoten, a vseeno sem bil s prikazanim zadovoljen. Nekaj sekund mi je zmanjkalo, sem se pa iz tega zelo specifičnega kronometra tudi nekaj naučil. Po prvem dnevu sva tako oba imela odlični izhodišči za nadaljevanje.
V drugi etapi mi je uspelo prisprintati do tretjega mesta in štirih bonifikacijskih sekund, kar me je še nekoliko približalo vodilnim v skupnem seštevku. V tej etapi je Brandon sicer izgubil nekaj sekund, a vseeno ostal v skupni razvrstitvi mesto pred menoj – na odličnem tretjem mestu.
Na tretji etapi s ciljnim klancem mi je uspelo zmagati. Brandon je sicer nekaj sekund izgubil, a je pokazal, da se tudi v klanec, čeprav je malo višji in težji od mene, lahko pelje odlično in ni samo dober kronometrist. Ob zmagi se moram še posebej zahvaliti vodstvu, ki me je zjutraj popeljalo z avtom na ogled tega zaključka. Seveda so si zaključek ogledali tudi številni drugi moji konkurenti. Sam sem točno vedel, kje moram biti prvi, če želim odnesti etapno zmago in točno to sem naredil, saj se zadnjih 200 m ni dalo več prehitevati. Seveda sem bil zmage vesel, prav tako pa tudi bonusa desetih sekund, kar je pomenilo, da sem se v skupni razvrstitvi še nekoliko bolj približal vodilnemu Primožu.
V četrti etapi smo svoje taktične zamisli z dvema kapetanoma izpolnili 95-odstotno in Brandonu je v zaključku uspel beg z nekaterimi tekmovalci, s tem pa je pridobil potrebne sekunde, osvojil tretje mesto v etapi in prevzel tudi rumeno majico vodilnega na dirki. To je bil za njega največji uspeh v karieri in sploh prva rumena majica na dirkah svetovne serije »World Toura«. V etapi smo si seveda želeli etapne zmage, ampak vsega enostavno ne moreš imeti. Lep je tudi občutek, ko v »pelotonu« vidiš, da imajo drugi spoštovanje do tebe in konec koncev tudi to nekaj šteje.
Zadnji dan smo bili pripravljeni na »kaos«, saj nas je čakala še zadnja, najtežja etapa. Na vrhu drugega klanca je napadla Astana. Dva njihova kolesarja sta močno pospešila na mestu, kjer se je cesta prelomila navzdol. Izgubili smo tisto idealno pozicijo prvih mest za spust. Brandon in jaz sva ostala nekje okoli desete pozicije, dodatno je pred nama kolesar Ineosa naredil manjšo luknjo, pred njim pa je bil še Primožev pomočnik Vingegaard, ki pa tudi ni imel namena prehitevati na spustu in tvegati. Preden nam je z Brandonom uspelo priti mimo teh dveh, se je ta »luknja« še nekoliko povečala. Na hitrem in ovinkastem spustu sva na polno lovila priključek. Res je šlo hitro, nisva pa hotela 100-odstotno tvegati. Ko sva prišla po spustu v mesto, je čez krožišča, ležeče policaje, cestne jaške tako letelo, da se je menjalnik zaradi vseh vibracij na kolesu prestavil v »crash mode« in nekaj časa nisva mogla prestaviti na težji prenos. To seveda ni izgovor, težavo sva rešila in izgubila nekaj sekund.
Spredaj so vozili na polno in razlika do njih se ni nič kaj prida zmanjšala. Ker je bil v ubežni skupini spredaj sotekmovalec Marc Hirschi, naju je počakal in pomagal pri lovljenju do naslednjega klanca. Vendar je bila spredaj močna in številnejša skupina, kjer je kar nekaj tekmovalcev vleklo na polno in razlike nam ni uspelo »pokriti«. To je bil prelomni trenutek dirke. Naš plan, kjer bi Brandon sledil glavnim pretendentom, jaz pa bi pokrival morebitne skoke, je splaval po vodi. Dirka se je obrnila na glavo.
Pod klanec sva prišla in ga začela s ciljem, da poskusiva ujeti skupino pred nama. Žal Brandon v tem strmem delu klanca ni mogel več slediti mojemu tempu, tako da sem po kontaktu z »našim avtom« dobil navodila, da nadaljujem sam in se skušam priklopiti prvi skupini. Ker se je razlika začela zmanjševati, je to informacijo takoj dobil tudi Primož, ki je moral napasti oziroma pojačiti tempo. Z njim sta lahko ostala samo Gaudu in Carthy. Cel klanec sem prevozil na polno, ujel vse druge, razen prvih treh.
Upal sem, da bom od preostalih »močnih« kolesarjev, ki so bili v mojem zavetrju, dobil vsaj kakšno izmeno. Žal od tega ni bilo nič. Nekaj malega sta prispevala Valverde in Yates, večino časa pa so se vsi vozili v mojem zavetrju in čakali na zaključni klanec. Tako sem zadnjih 30 km vozil praktično sam, kot bi vozil kronometer, s to razliko, da sem imel na zadnjem kolesu še ducat drugih kolesarjev, ki so počivali in čakali na svojo priložnost.
Sam sem imel v glavi samo eno: priti na tretje mesto v skupnem seštevku. Glavna nevarnost pa je bil Gaudu, ki je bil spredaj, in Bilbao, ki se je ves čas vozil v mojem zavetrju in je bil v generalni razvrstitvi nekaj sekund pred menoj. Do ciljne črte sem iz sebe iztisnil VSE. Vsekakor je bil to zame najbolj »brutalen« dan do sedaj. Bil sem povsem izčrpan, a zelo zadovoljen in vesel, saj mi je uspelo tudi na tej lepi in težki dirki uspelo priti na zmagovalni oder. Prav tako nam je ta dirka dala potrditev, da smo lahko tudi najboljša ekipa na svetu.
Čestitke seveda zmagovalcu Primožu in ekipi Jumbo Visma, ki je pokazala svojo moč in zasluženo zmagala. Sami se že veselimo novih izzivov. Iz Baskije smo odnesli veliko lepih trenutkov in spominov, se veliko novega naučili, se imeli lepo, skupaj uživali … skratka bili smo EKIPA z velikimi črkami in vse to skupaj bomo odnesli naprej novim izzivom naproti.
Za Brandona McNultyja lahko napišem, da je še zelo mlad in neizkušen tekmovalec, ki se iz dneva v dan uči ter napreduje iz dirke v dirko. Pred njim je nedvomno še zelo svetla prihodnost, saj se odlično pelje tako na kronometru kot tudi v klanec. Ne dvomim, da bo prav v prihodnjih letih zmagal še marsikatero dirko in kronometer. Obenem pa bo tudi odličen pomočnik, kadar ga bom sam potreboval. Dobro se z dobrim vrača in vsi smo mu skušali pomagati, kolikor se je dalo, saj mislim, da si je to zaslužil. Žal ga je malo zmanjkalo na strmini, a pred njim je zagotovo svetla prihodnost."
