Jakobsen, sicer član belgijske ekipe Deceuninck-Quick-step, je v ekskluzivnem intervjuju za nizozemski časnik razkril, da mu je Groenewegen, moštveni kolega Primoža Rogliča pri Jumbo-Vismi, v času okrevanja poslal več sporočil in da je nanje odgovoril. Glede poziva k srečanju iz oči v oči pa je priznal, da nanj še ni pripravljen.
"Razumem ga, da nesreča za njegovo dušo predstavlja veliko breme in da bi rad prišel do nekega zaključka. Sam na to še nisem pripravljen. Najprej se moram posvetiti okrevanju. Bolje ko se bom počutil, bolje bo tudi zanj. Vem, da tega ni želel, poleg tega mora požreti veliko gnojnice zaradi sporočil anonimnežev za tipkovnicami, kar je obupno. Upam, da bova lahko nekoč to pustila za sabo," je odkrito povedal 24-letnik.
Sam je že vložil tožbo prek svojih odvetnikov, za nesrečo pa ne krivi le Groenewegna. "Zapleteno je in nisem strokovnjak. Veliko je odgovornih za to, kar se je zgodilo; od Dylana in njegove ekipe do organizatorjev in Mednarodne kolesarske zveze. Upam, da se bom lahko vrnil med najboljše, toda kaj če mi to ne uspe? Pogodbo imam do konca leta 2021 in lahko se zgodi, da bo ta moja zadnja, sploh če se do takrat ne izkažem. Nihče si v ekipi ne želi gledati polomljenega kolesarja, ki si ne upa sprintati. Ne bodo me plačevali, ker se jim smilim," se zaveda Jakobsen.
Omenil je, da mu ob uresničitvi najslabšega scenarija in koncu kariere ne bo težko delati v tovarni in denar služitina ta način. Je pa priznal, da bi ob morebitnem koncu kariere zaradi nesreče na Poljskem doživel veliko finančno izgubo. Zaradi tega je tožba izhod v sili, če mu ne uspe vrnitev med najboljše sprinterje, še posebej zaradi krivde nekoga drugega, je poudaril mladi Nizozemec.
Jakobsen si želi, da bi nekdo prevzel odgovornost in da bi se vedenje sprinterjev v zaključkih etap spremenilo. Tudi organizatorji pa morajo zagotoviti varne pogoje za tekmovalce, je poudaril. Zatrdil je, da v zaključkih etap ne bo več sprintal, če ne bo poskrbljeno za varnost in če ograje ne bodo primerne za organizacijo dirk. In to na vseh ravneh kolesarstva.
Vračanje po hudih poškodbah glave je opisal kot "mučno". Februarja ga čaka nova operacija, preden bo lahko nadaljeval okrevanje. Za zdaj lahko kolesari v "turističnem tempu", hitrost 30 km/h v skupini sotekmovalcev, ki so ga pred tedni obiskali, pa se mu je zdela kot povsem nov svet.
Jakobsen si je v nesreči v Katovicah na začetku avgusta zlomil nos in lobanjo, raztrgal glasilke in živce v njih, izgubil deset zob, zdrobljen pa je imel tako del spodnje kot zgornje čeljusti. Otekli so mu možgani, zlomil si je palec, si odrgnil ramo in si močno poškodoval zadnjico, delno pa so se mu sesedla tudi pljuča. Nekaj mesecev po nesreči še ni mogel govoriti, tudi zdaj pa priznava, da ima s tem še vedno nekaj težav.
Na koncu intervjuja je dejal, da ničesar več ne bo jemal kot samoumevno in da ceni trenutke z družino. Pred nesrečo sta se želela s partnerico preseliti v Monako, a je zaradi nesreče to opustil in se preselil bližje staršem in starim staršem, ki jih lahko obiskuje vsak dan.
