Uspešen začetek lige prvakinj, še tri mesece nazaj pa je bilo vprašljivo, ali bo klub sploh obstal.
To je res. Naredili smo nekaj neverjetnega, potem ko je bilo maja videti še zelo negotovo, lahko rečem kritično. Težko rešljive stvari so se odvile relativno dobro. Novo vodstvo, nov upravni odbor je naredil res pravo stvar, jaz pa sem dodala svoje na strokovnem področju. Sanjski začetek sezone. Moram pa opozoriti, da je do konca sezone še daleč, da se lahko zgodi še marsikaj. To, da ekipa Krima v tem trenutku deluje tako, kot deluje, je proti zakonitostim športne logike. Sem dovolj samozavestna in vem, da znam opravljati svoje posel. Hkrati pa vem, da greš lahko hitro naprej, ne moreš pa napredovati s svetlobno hitrostjo. Ekipa potrebuje leto dni, da jo pripraviš na velike stvari. Vse skupaj raste postopoma in potrebna bo še velika mera potrpežljivosti, saj se bodo dogajali tudi zdrsi. Upam sicer, da jih bo čim manj, toda po zakonu verjetnosti vem, da se bodo. Tisti, ki smo v klubu, ki delamo, pa delamo in z znanjem in s srcem.
Pomembno je, da ne delaš samo zaradi denarja, ampak tudi z osebnim navdušenjem.
Če ne bi delal tega z zanosom, potem iz tega ne bi bilo nič. Veliko ljudi me je vprašalo, kam rinem, saj jih je mnogo že oblačilo pogrebne obleke za pokop Krima.
Bilo pa je ogromno ljudi, ki so komaj čakali, da Krim propade – iz ostalih športov, tisti, ki ne marajo Jankovića, tisti, ki ne marajo mene.
Tone Tiselj je odličen trener, ko je v klubu dovolj denarja, vi pa ste krizna trenerka, gasilka, ki jo potrebujejo, da klub izvleče iz jame.
Glede Tislja ne bom komentirala. Pri meni pa je kombinacija znanja in zanosa. Ta posel obvladam, res pa je, da delam s strastjo, kar je po mojem mnenju zelo pomembno. Zelo dobro vem, kako važno je, da se tudi jaz razvijam. Veliko delam na sebi, da sem lahko še boljši vodja. Trenerji se veliko pogovarjajo o tem, kako razvijati igralce, pozabljajo pa na to, da je še bolj pomembno, da razvijaš sebe kot trenerja, da postaneš boljši vodja. Pri meni je še nekaj – ne razmišljam o tem, da bi bila dobra trenerka, ampak razmišljam o tem, da bi razvijala ljudi, ki jih vodim. Dano mi je bilo poslanstvo, da sem njihov vodja, in zato se osredotočam nanje. Sem v letih, ko priznanja več ne potrebujem, čeprav ne zanikam, da mi godi. Zato pa toliko lažje dajem ljudem. Da se je sestavila ta ekipa, je bilo treba dajati veliko. V vsako posameznico, ki je negotova prišla sem. Zdaj se nam dogaja, da je organizatorka igre sedemnajstletnica, pa premagamo veliki Dinamo. Za to je res treba nekaj več.
Je Krim lahko konkurenčen s trikrat manjšim proračunom od lanskega in trikrat manjšim proračunom od Dinama in Leipziga? Kako ste uspeli pridobiti vse te tujke? Imate jih kar deset od 23 igralk v klubu.
Allison Pineau je v klub prišla bolj kot ne po naključju. Pri vseh ostalih pa je bilo drugače. Mirjeta Bajramoska je naša največja okrepitev, ampak ona je prišla v klub, ker si res želi priznanja. Kot oseba si želi uspeha in tako tudi trenira in igra. Dejstvo je tudi, da nimamo takšnih igralk, ki bi jih klicalo 20 najboljših klubov v Evropi. In tako smo mi dobili priložnost. Moram pa še poudariti, da imamo res dober trening, za kar moram izpostaviti svojega pomočnika Jureta Šterbucla. Skupaj sva dobra kombinacija – najprej dobre telesne priprave, potem pa sem tu jaz, za psiho.
Ste vi izbirali igralke? Kaj pa Slovenke?
Izbrala jih je usoda. Letos smo se zelo resno pogovarjali s 16 Slovenkami. Pri vsaki je bila malo drugačna zgodba, zato so očitki, da imamo tujsko legijo, neupravičeni. Najprej – model prehodov iz kluba v klub se je precej spremenil glede na preteklost, potem pa je tu še situacija v Krimu. Bila je taka, da ne morem zameriti nobeni Slovenki, ki je odklonila našo ponudbo. Nisem imela nobenega vzvoda, da bi igralko lahko zadržala, ker je bila situacija v klubu pač tako slaba. Nisem pa mogla igralkam obljubiti nekaj, za kar nisem vedela, ali bom lahko izpolnila. Bila je velika negotovost, saj smo hodili po robu noža in igralkam nisem mogla reči, naj ne hodijo v tujino.
Bi bile Slovenke sploh kaj cenejše od teh tujk, ki so zdaj v Krimu?
Ne. Meni se zdi celo v redu, da igralke spoznavajo nova okolja. Tujke pri nas in naše v tujini.
Samo na tak način sem lahko vodja, ker vodja mora imeti vedno več zanosa in žara v očeh kot drugi.
Verjetno pa je kakšni zdaj žal, ker ni ostala?
Seveda ji je, ampak je treba tudi povedati, da še ni vsega konec.
Kaj pa nekdanje igralke, ki bi lahko delale v Krimu?
Sem v posebni komisiji mednarodne rokometne zveze, ki spodbuja vključevanje nekdanjih igralk nazaj v rokomet. Seveda sem za to, je pa logično, da samo nekdanje igralke ne morejo voditi kluba. Nekatere so primerne, druge pač ne. Tako ali tako pa ne moreš vpoklicati vseh.
Zakaj pa ne vzamete ženske pomočnice za na klop?
Moj princip dela je, da imam moškega pomočnika, ker verjamem v dualnost.
Zelo velike težave so bile v klubu že lani pred koncem državnega prvenstva.
Izjemno težko je bilo osvojiti državno prvenstvo, ker so igralke hotele kaznovati grdi klub, ker z njimi ne ravna lepo. Če jaz ne bi znala tega uravnati, bi se lahko zgodila katastrofa. Klub bi, če ne bi bile prvakinje, razpadel in se nikoli več ne bi vrnil na veliko sceno. Vsaj naslednjih 40 let ne. Bilo pa je ogromno ljudi, ki so komaj čakali, da Krim propade – iz ostalih športov, tisti, ki ne marajo Jankovića, tisti, ki ne marajo mene. Res so bili že v pogrebnih oblekah. Ampak propad Krima bi bil zelo slab za celoten slovenski ženski šport, ne samo za rokomet.
Je res tako težko trenirati dekleta in ženske? Težje kot moške?
Mislim, da bi lahko trenirala tudi moške. Imela sem ponudbo, da bi prevzela moško ekipo Trima iz Trebnjega, pa se potem nisem odločila za to. Pa ne zato, ker bi se ustrašila, ampak zato, ker sem tako prihranila nevšečnosti ljudem, ki so mi zaupali. Trenirati ženske pa je zelo kompleksna stvar. Psihologija je le en del procesa vodenja, saj gre tukaj še za neverbalno komunikacijo, zavedne in nezavedne vzorce ...
Koliko pa vam je koristil študij in kasneje samoizobraževanje?
Študij je bil osnova, potem pa sem prebrala ogromno knjig – o osebni rasti, o veščinah vodenja, o veščinah vojskovanja ... V mojem značaju je vedoželjnost zelo visoko na lestvici. Sodelujem z mnogimi ljudmi, ki mi lahko dajo nekaj novega. Samo na tak način sem lahko vodja, ker vodja mora imeti vedno več zanosa in žara v očeh kot drugi.
Imamo takšno športno in politično oblast, kot si jo zaslužimo.
Vrhunski šport je dokazovanje na celi črti.
Da se ukvarjaš z vrhunskim športom, ni naključje. V veliki meri je to že v genih, ta želja po dokazovanju lastne vrednosti. Vrhunski šport ima jasen dokaz o lastni vrednosti. Živimo v družbi, v kateri smo si izmisli semaforje, štoparico, meter, lestvice, tekme in pravila, po katerih se takoj ve, kdo je najboljši. V vrhunskem športu dobiš povsem jasen dokaz, da si najboljši, najboljši na svetu. Zato ljudje, ki to potrebujemo, zavijemo v šport.
Ste vi hoteli biti najboljša na svetu? Ivana Orleanska?
Kje pa. Takrat sem se samo prepustila toku. Nikoli nisem imela cilja postati trenerka. Vedno me je vleklo tja, kjer sem se dobro počutila. Zdaj znam analizirati, kaj se je takrat dogajalo z menoj, kako sem se odzivala na kritike in pohvale, tekmece, razmerja, kako sem prenašala zmage in poraze. In ta znanja zdaj lahko uporabim pri igralkah, ki jih treniram. Zato mi je lažje.
Zdi se, da ste neka mešanica vojskovodje in sestre usmiljenke, saj vas vedno pokličejo, ko je treba kaj popravljati, zakrpati ...
Potem pa dobim brco v zadnjo plat (smeh). Nikoli nisem bila zaradi tega zagrenjena. Moja življenjska filozofije je, da je že pač tako potrebno in da je to moje poslanstvo. Ob mojem prvem delu v Krimu je bil denar precej boljši. Kar je v redu, saj je ne nazadnje dobro, če lahko dobro zaslužiš. Toda še bolj kot denar te bogati občutek, da nekaj delaš dobro, da narediš nekaj za druge in za skupnost. Morda se sliši preveč idealistično, ampak ta občutek je res dober, saj ne nazadnje dobiš tudi priznanje o lastni vrednosti.
Še odbojka. Ampak ali ni za Ljubljano to dovolj? Morali pa bi najti pot, da bi bili še uspešnejši.
Toda model financiranja je bolj prijazen tem štirim klubom.
To seveda ni res. V Ljubljani financiramo ogromno klubov, od gimnastike do streljanja na glinaste golobe.
Kar ste rekli, drži, toda res je tudi, da gre največ denarja za tri ljubljanske klube. Nogometna Olimpija niti približno ne dobi toliko denarja kot košarkarska.
Kriteriji so takšni, kot so, košarka pa je bila uspešnejša od nogometa. Vmes pa nogometna Olimpija res ni dobila denarja, ampak zato, ker ni imela poravnanih svojih obveznosti do občine. Tudi Krim ga ni dobil, dokler ni poravnal dolga. Hočemo narediti red. Ves čas skušam delati v smeri, da bi klube naučili ravnati gospodarno in jih potem tudi nagradili. Prej je bilo tako, da če si naredil dolg, ga je pač nekdo pokril. Pridni pa so bili za svoje dobro delo kaznovani.
Meni je ženski rokomet super, drugemu pa se lahko zdi babje žoganje.
Veliko je bilo govora o tem, da bo Zoran Janković kandidiral za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Vi zelo dolgo in dobro sodelujete z njim. Se vam zdi to v redu?
Spet lahko odgovorim z vprašanji. Kaj želimo? Imamo boljše kandidate? Zagotovo pa lahko na to vprašanje odgovori le Janković. Sem pa mnenja, da naj bodo v športu ljudje, ki ga znajo voditi in ki imajo šport radi.
Je v Sloveniji še zdravo športno okolje?
Je. Tako je, kot si ga zaslužimo. Tako kot imamo tako politično oblast, kot si jo zaslužimo. Včasih je bilo drugače, vendar se je spremenila družba in mi z njo. Očitno se je to moralo zgoditi in je vse skupaj predstopnja za neko očiščenje vseh sfer družbe.
Bo šel slovenski šport rakom žvižgat?
Zagotovo ne bo poniknil, povsem mogoče pa je, da bo šel precej bolj na amatersko raven. Nekdo se bo moral odločiti ali pa bo to odločilo življenje, katere vrhunske športe bomo podpirali. Treba bo opredeliti, kateri šport je najbližje narodovi identiteti. No, slednje je lahko tudi politična odločitev. V Ljubljani smo postavili lestvico športov in določili prioriteto, pa smo seveda naleteli na ogromen odpor. Ker je vse zelo subjektivna stvar. Meni je recimo ženski rokomet super, drugemu pa se lahko zdi babje žoganje.
Šport nima več takšnega mesta v družbi kot nekoč.
Včasih sem se popoldan sprehajala po naselju in so bili na igriščih otroci, danes pa so tam odrasli med 30 in 60 letom. Otroci pa so doma za računalniki. Danes vrhunski športnik ni več nobena vrednota. Včasih smo si vsi želeli v reprezentanco, velike klube ... Danes pa tudi mlade slovenske rokometašice nimajo več vrhunskih ambicij – ne bi igrale v reprezentanci ali Krimu, ampak bi rokomet igrale ob študiju in šle potem še za leto ali dve v tujino, da vidijo svet, in to je to. Mnoge vrhunske športnice si ne želijo, da bi bili njihovi otroci vrhunski športniki, toda takih čustev, kot se sprožajo v vrhunskem športu ob zmagi, takih čustev in strasti se ne da primerjati z drugimi stvarmi. Recimo ob zadnji zmagi v Rusiji – ta občutek, da si del tega, da si ustvarjalec tega, tega se ne da nadomestiti.
