Zanimivo je bilo gledati spisek reprezentance. Po priimku ste edini tako imenovani »čefur« v izbrani vrsti. Včasih je bilo v ekipi več sinov staršev iz nekdanjih republik Jugoslavije. Ste kdaj razmišljali o tem?
Nikoli nisem razmišljal o tem. Rojen sem v Celju, v Sloveniji. Vse življenje sem tu. Res sem ponosen na svoje korenine in na prostore, od koder prihajajo moji starši. Sem pa tudi ponosen, da sem iz Celja, iz Slovenije. Slovenijo sem zastopal na velikih tekmovanjih in prvenstvih.
Potemtakem bi morda lahko sklepali, da imate malce drugačen temperament in bi se s selektorjem Veselinom Vujovićem najbolje razumeli. Pa ni bilo tako. Začelo se je, ko je vaša žena rodila sina. Vam je selektor kaj zameril? Ste vi zamerili njemu?
V ozadju je zagotovo tudi nekaj balkanske krvi. Verjetno z obeh strani. Če se lahko tako izrazim, sem kar pošten fant. Nisem pokvarjen. Septembra sem klical selektorja zaradi rojstva sina, saj je imela žena rok, na katerega naj bi rodila, ravno v času reprezentančne akcije. Nihče od staršev ni mogel priti v Francijo, niti moji niti njeni. Glede na to, da so bile pripravljalne tekme, in ne kvalifikacijske, sem se odločil, da bom ostal pri ženi v Franciji. Takrat mi je selektor povedal, da nisem več zanesljiv potnik za evropsko prvenstvo. Tisti pogovor je bil malo tako ... Ni bil ravno miren. Tudi jaz sem mu povedal, da od njega pričakujem samo to, da je do mene pošten. Da se bom odzval povabilu v reprezentanco, če me potrebuje, če pa me ne potrebuje, se ne bom. Rekel sem še, da ne bi rad, da me pokliče na priprave in mi potem zadnji dan pove, da me bo pustil doma. Takrat mi je zagotovil, da se to ne bo zgodilo. Ker imam hčerko od prej, sem hotel ta čas reprezentančnih priprav izkoristiti, da ga preživim z njo. Selektor mi je še enkrat zagotovil, da se kaj takega ne bo zgodilo. Rekel sem, da je prav in da bom prišel na priprave, če bom zdrav in v normalni formi. Selektor je dejal, da se slišimo, in to je bilo to. Potem sem se poškodoval. Poškodba tetive ni bila najlažja in v klubu niso bili najbolj zadovoljni, da sem šel na reprezentančne priprave. Obstajala je tudi verjetnost, da se bo poškodba natrgane tetive poslabšala, kar bi lahko pomenilo, da še dva meseca ne bi mogel igrati. Na lastno odgovornost sem odšel v reprezentanco. Oddelal sem vse tako, kot je treba. Res je, da po dveh tekmah z Makedonci nisem bil zadovoljen s svojo formo. To sem takrat selektorju na treningu tudi povedal. Proti Hrvatom je bilo vse skupaj, tudi jaz, videti že precej boljše. Na koncu se je selektor odločil, kakor se je. Tega mu nič ne zamerim, saj se je verjetno odločil tako, ker je verjel, da je to najboljše, in zagotovo bi za tem stal tudi danes. Toda zmotil me je predvsem odnos, ki ga nisem pričakoval. Zaradi tistega pogovora, ki sva ga imela septembra. Zato sem bil še toliko bolj presenečen. Potem pa se je poškodoval Jure Dolenec in direktor reprezentance me je poklical nazaj. Vzel sem si čas za premislek. Pa ne s športnega stališča, ampak z zasebnega vidika. Potem ko me je selektor izločil iz ekipe za Poljsko, sem bil že v stikih s klubom, kdaj se moram vrniti, pogovarjal sem se o tem, kdaj se bom srečal s hčerko ... Potem sem moral spet nekatere stvari spremeniti. Športno pa tako ali tako ni bilo nobenega dvoma. Vedno bi se vrnil v ekipo zaradi ostalih fantov in zaradi navijačev, ki so mi res pokazali neverjetno podporo. Tudi soigralci so mi pisali in me klicali, naj pridem nazaj, da to oddelamo skupaj do konca. Imeli smo pač neki cilj. Vse ostalo pa je zgodovina.
Selektor je izrekel precej krepkih na vaš račun, potem vas je kljub dogovoru vrgel iz reprezentance, vi pa ste se vseeno vrnili. Marsikdo bi rekel: Kaj mi je tega treba! Če ste hoteli igrati brez mene, pa igrajte! Kako lahko igralec požre svoj ponos, svoj ego, in se vrne?
Tako kot govori selektor s svojega stališča, lahko tudi jaz povem svoje stališče. Ko je govoril na novinarski konferenci, sem se počutil prizadetega in užaljenega. Ampak ne s profesionalnega stališča. Prenesem vsako kritiko. Vem, da nisem popoln, vem, da nisem super dober, in vem, da mora vsak, ki se ukvarja s športom, napredovati vsak dan. Bolj me je bolelo po človeški plati. To sem mu tudi povedal, in kot kaže, se ga je tudi dotaknilo, ko sem odgovoril prek medijev. Če bi bil takrat »čefur«, se sploh ne bi vrnil v reprezentanco in se ne bi odzval ponovnemu klicu. Toda to je močnejše od mene. To, da si s fanti na pripravah, da vse doživljaš skupaj z njimi, vse treninge, napore, druženja, smeh in tudi slabo voljo in nervozo. Tega ti nihče ne more poplačati.
Torej ste svoj ego podredili ekipi, s katero ste preživeli ogromno lepih in tudi slabih trenutkov?
Drži. Tudi moja žena ima prednike »od spodaj« in mi je rekla, da po taki kolobociji ne bi igrala za reprezentanco. A sem ji rekel, da jaz pa bi. Potem pa, ko se je zgodilo drugič, ko sem bil že doma in nisem bil med potniki za Poljsko, mi je rekla, da če grem zdaj nazaj, sem res »smotan«. Pa sem ji rekel, da ne morem drugače. Da je to nekaj večjega od mene. S prejšnjim selektorjem Borisom Denićem smo že leta 2011 začeli graditi ekipo za olimpijske igre 2016. Če bi tik pred zdajci odšel, če ne bi dal sebi, ekipi, selektorju in zvezi še ene priložnosti, bi si zameril do konca življenja. Ego sem porinil na stran in vrnil sem se z veseljem in ponosen. Na začetku je bilo res malo čudno, ampak v ekipo sem se vrnil s čistim srcem in ni mi žal. Ni mi žal, da sem bil na Poljskem, pa kakorkoli je že bilo. In tudi kakršnakoli je bila moja vloga v ekipi. Še enkrat bi naredil enako.
Prezgodnji konec na evropskem prvenstvu na Poljskem.
Pravo moč reprezentance smo pokazali le na prijateljski tekmi s Hrvaško v Kopru. Na tej tekmi se je videlo, da smo naredili velik napredek v obrambi, kar je selektor tudi zahteval od nas. Bili smo bolj agresivni, bolje smo se gibali in tudi v obrambi igrali drug za drugega. Še vedno pa smo imeli tisti – kar je bila naša odlika pod selektorjem Denićem – hiter prehod v napad, izvajanje hitrega centra, protinapad ... Na tekmi s Hrvaško bi morali graditi naprej. Toda kot je izjavil tudi selektor, smo več poudarka dajali obrambi, pozabili pa smo igrati v napadu. Zato smo imeli težave. V povprečju smo dali 22 zadetkov na tekmo. To je smešno. V Katarju smo imeli najboljši napad svetovnega prvenstva, torej najboljši napad na svetu, pa smo bili osmi. Zagotovo tudi zaradi obrambe, ampak danes je v rokometu težko uskladiti oba dela igre – tako obrambo kot napad. Na Poljskem nismo pokazali vsega, kar znamo, predvsem glede igre v napadu. Kje so vzroki, lahko samo ugibam. Zagotovo je bil zelo pomemben psihološki moment. Na prvi tekmi s Švedi smo morali zmagati, pa smo v prvem polčasu zaostajali že 9:16. Težko se potem vrneš. Potem je prišla Španija, ko nimaš kaj izgubiti. Odigrali smo dobro tekmo v obrambi, v napadu pa tako tako, ne tako kot bi morali. Proti Nemcem je bilo za biti ali ne biti, pa se je vse podrlo. Nismo začeli slabo, vodili smo in potem zapravili nekaj lepih priložnosti. Padli smo v njihov mlin in ni bilo več rešitve. Vsi nosimo svoj del odgovornosti. Nastop slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu bi označil za katastrofo. To je najslabša uvrstitev Slovenije na evropskih prvenstvih v zadnjih 25 letih.
In kako ste zadovoljni s svojo igro? Koliko vam je bilo omogočeno, da ste dali?
Bom kar iskren. Na igrišču sem dal, kolikor mi je bilo omogočeno. Že s psihološkega stališča se mi je bilo zelo težko pripraviti na tekme. Vedel sem, da nisem v stoodstotni strelski formi. Toda imel sem občutek, da se dvigujem. To sem začutil na tekmi s Hrvaško. Čutil sem, da dobivam nazaj ubijalski instinkt. Nisem bil zadovoljen s svojo vlogo v reprezentanci. Nisem igralec, ki bi igral 15 ali 12 minut. Nisem tip igralca, ki bi tekmo končal z izkupičkom meta na gol 3/3. Moram imeti svoj prostor. Na vsaki tekmi naredim dve ali tri neumnosti, toda v celotni tekmi pridem do tega, da na koncu dam tisto, kar moram dati. S tem, kar sem pokazal, nisem zadovoljen. Vem, da sem zmožen veliko več, razlogi za to pa so tako pri meni kot pri selektorju.
Sta s selektorjem na isti valovni dolžni? Se sploh razumeta, ga sprejemate?
Vsak igralec ima spoštovanje do takega imena, kot je Veselin Vujović. Na pripravah in na prvenstvu ni bilo toliko komunikacije, kot smo jo imeli z Denićem.
Denić je imel drugačen pristop. Bolj oseben.
Z nami se je usedel na kavo in smo premikali figurice na igrišču ter iskali rešitve. Vujović pa je prišel na trening, pogovarjali smo se, kolikor smo se, in to je bilo to. Po eni strani je tako tudi prav. To je profesionalizem. Selektor se čustveno ne naveže na igralca. Zelo mi je bilo težko, ko sta morala oditi Bojan Čotar in Denić. Tudi osebno sem bil navezan na Denića, ker mi je zelo pomagal na športni poti. Pravzaprav me je rešil. In če si hvaležen človeku, potem daš na igrišču še nekaj več od sebe.
Zato postaneš najboljši strelec prvenstva?
Mogoče res. Vse to je povezano. Ravno danes sem se spomnil lanske tekme z Belorusijo v Katarju. Takrat sem tekmo začel z metom 2/5, pa sem se na koncu ustavil pri 15 zadetkih, kar je bil rekord. Malce sem se spominjal lepih trenutkov v reprezentanci. Denić mi je zaupal in jaz sem vedel, da mi zaupa, in sem mu poskušal to tudi vrniti.
Igralec potem drugače stopi na igrišče, če ve, da ima selektorjevo zaupanje. Če ve, da mu po vsaki napaki ne bo »primazal klofute«.
Res je drugače. Sicer smo že tako izkušeni, da ti to ne bi smelo priti pod kožo, vendar je danes psihološki moment bistvenega pomena. Vzajemno zaupanje med selektorjem in igralcem je danes zelo pomembno.
Strokovni komentar v Ekipi SN je bil, da ste igrali »lažni princi«. Da je v reprezentanci klan, v katerem ste Uroš Zorman, brata Žvižej, Gorazd Škof in vi. To drži?
Nesmiselno je javno polemizirati o tem. Dejstvo pa je, da se vsak, ki reče kakorkoli drugače kot mi glede vzdušja in prijateljstva v ekipi, laže. Nihče od teh, ki to govorijo, ne pozna vzdušja v reprezentanci.
V reprezentanco ste se vrnili zaradi fantov. Torej vzdušje res ni moglo biti tako slabo.
Točno to. Vsakega, ki dvomi o našem prijateljstvu v reprezentanci, bi z veseljem povabil, da preživi dan z nami – od zajtrka do takrat, ko gremo spat. Potem bi mogoče dobil pravi vtis. Toda povabiti milijon Slovencev v reprezentanco ni smiselno. Če 15 fantov govori, da se imamo dobro, da je vzdušje pravo, potem to drži. Tudi če mi lažemo, to drži. Saj to vemo samo mi. Rad bi zaključil zgodbo o tako imenovanem »hero teamu«. Začelo se je iz šale. Bilo je pred prvenstvom v Španiji. Ker smo začeli v Španiji vrstiti uspehe, se nas je na družbenem omrežju prijel vzdevek »hero team«. Med prvenstvom smo začel razmišljati, da bi figurice, ki jih je računalniško naredil Miha, naredil za vsakega igralca, za okostje reprezentance. Takrat so bili tudi projekti, da bi naredili majice in podobno, a se z zvezo nismo mogli dogovoriti. Torej to ni bil nikakršen klan, ampak je bila šala, zabava. Je pa normalno, da v ekipi dvajsetih ljudi ne more vseh 20 vsako jutro sedeti za isto mizo in piti kave. Normalno je, da smo starejši malce bolj skupaj, da so mlajši za isto mizo ... V nobenem ekipnem športu ne sedijo vsi za isto mizo vsak dan in ob vsaki priložnosti. »Hero team« je bila torej šala, smeh. Na koncu je bilo vse skupaj videti, kot da je to ekipa v ekipi, kar pa je absurd. Igralci se temu smejimo in se šalimo na ta račun. Tisti, ki je to napisal, nima pojma, kako je v ekipi.
Morda je nekaj igralcev že res prestarih in bi se morali umakniti?
Škof je letnik 1977, Zorman in Luka Žvižej sta letnik 1980, jaz sem letnik 1984, Miha pa 1987. Neka naravna pot je, da Gorazd, Uroš in Luka pridejo do teh olimpijskih iger in se potem počasi poslovijo od reprezentance. Toda tudi od zadaj ni takega pritiska mladih, da bi se bili prisiljeni posloviti. Toliko kvalitete pa vendarle nimamo. Sam sem star 31 let in bi brez težav dočakal olimpijske igre v Tokiu leta 2020. Takrat bi bil star 36 let in potem bi se poslovil po naravni poti. Toda že po svetovnem prvenstvu v Katarju sem se odločil, takrat je bil zraven še Denić, da bi rad v prihodnosti med reprezentančnimi akcijami preživel malce več časa s hčerko, ki jo vidim petkrat na leto, in še s sinom, ki se je rodil pred kratkim. Rad bi doživel tudi odraščanje svojih otrok. Zaradi tega sem se odločil, da bi se poslovil po olimpijskih igrah v Riu. Po drugi strani pa tudi vem, da so na mojem igralnem mestu mlajši fantje – Marguč, Šoštarič, Janc –, ki me lahko nadomestijo, in da se moja odsotnost ne bi preveč poznala. To je bilo deset odstotkov, devetdeset odstotkov pa je bilo osebnih razlogov, da sem se odločil, da po Riu končam reprezentančno kariero. Ampak mislim, da tudi olimpijskih iger v Riu ne bom doživel.
Ne boste doživeli olimpijskih iger v Riu?
Ne.
Zakaj ne?
Mislim, da je to to.
Kaj pa aprilske kvalifikacije?
Ne.
Ne boste igrali?
Ne.
Ste se torej odločili, da ne boste več igrali za reprezentanco?
Mislim, da nima več nobenega smisla. To sem povedal tudi direktorju reprezentance. To je bila moja odločitev zaradi vsega, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih. Nima smisla, da si nekje, kjer nisi zaželen. Če bo to prineslo večji mir v ekipo ... Ko sem izpadel iz ekipe za Poljsko, je bila šokirana vsa reprezentanca. Če sem res kamen spotike, potem je boljše, da se odstranim. Tisti, ki bo igral, naj si pribori olimpijske igre, sem pa ponosen, da sem jim v veliki meri pomagal, da bodo lahko sploh igrali kvalifikacije.
Kvalifikacije bodo lepa priložnost in imamo realne možnosti, da se uvrstimo na olimpijske igre v Rio.
Je realno. Po kvaliteti bi morali biti najmanj drugi ne glede na to, kakšno skupino bomo imeli.
Vidimo, da vam je težko.
Res mi je težko. Težko mi je. Nekaj gradiš od leta 2011, se boriš za neki cilj. Vse je bilo podrejeno olimpijskim igram v Riu, tudi moji osebni cilji. Tako kot sem rekel direktorju reprezentance – ne glede na to, kdo je selektor, bi morala tudi zveza spoštovati določene stvari. Ni normalno, da me, če imam v ekipi težave, na Poljsko kličejo Nemci, Španci, Francozi. Kaj pa zveza? A zvezi se ne zdi čudno, da Uroš Zorman ne bo šel na olimpijske igre v Rio? Da Gajić ne bo šel v Rio? To ni nobenemu čudno. Ne vem, kaj naj rečem. Fantje, ki so si izborili kvalifikacije, pravzaprav so se po tisti tekmi sprli s polovico Slovenije, si ne glede na vse, če so v kolikor toliko dobri formi, zaslužijo odigrati te kvalifikacije in potovati tudi v Rio. Očitno pa ... Razumljivo je, da pride nov selektor in da ne gleda na stare zasluge. To je prav in v redu. Nobenega od nas starejših igralcev ni strah konkurence. Vsi smo že dali toliko skozi. Mogoče pa nas je strah nepravice. Ali pa vsaj mene.
Malce ste nas presenetili s tem. Mislili smo, da boste do Ria že preživeli.
Rad bi ga doživel in zame bi bilo naravno, če bi po Riu rekel adijo. Ko sem ostal doma, ko nisem bil v ekipi za Poljsko, sem si rekel, da je to to. Konec. In nisem spal vso noč. In sem razmišljal, da to ni tisto, kar sem si želel. Ni, da bi na letalu iz Ria domov pomahal v slovo. Potem daš vse skupaj na stran in greš nazaj, pa vidiš, da to spet ni to, kar pričakuješ. Na koncu, ko sešteješ ena plus ena, ni lahko, nimaš energije, da bi vse skupaj izpeljal do konca. Morda tudi zaradi tega, kar se je zdaj dogajalo.
Kako pa ste se odzvali igralci, ko je zveza ustoličila Vujovića?
Bil sem presenečen in razočaran, da so odstavili Denića. To me je prizadelo. Z Denićem in Čotarjem smo hodili po naravni poti do nekega cilja. Na zvezi so se takrat pač tako odločili. Bili so trenutki, ko bi se lahko tudi prej odločili drugače. Ampak vse skupaj se je zgodilo v čudnem trenutku, ko smo imeli EP na Poljskem že bolj ali manj zagotovljeno. Dejstvo je, da veliko stvari ni bilo v redu. Vem, da mi Denić ne bo zameril, ker sem mu povedal vse, kaj je bilo narobe. Nekatere stvari so se morale spremeniti, da bi spet igrali tako, kot smo igrali prej.
Mislite, da bi igrali z užitkom, z zanosom?
Da. Pri Deniću tudi ni bilo vse tako popolno. Malce nas je prizadelo tudi prvenstvo v Katarju, ko smo bili osmi in s Švedi nismo odigrali tako, kot bi morali. Res je bila neka negativna energija, toda ... Junija smo imeli dve tekmi z lahkimi nasprotniki, na katerih bi se lahko zgodili določeni rezi, spremembe v ekipi. Pripeljali so novega selektorja. Super. Odločili so se za eno največjih imen svetovnega rokometa.
Kot igralca, ne kot trenerja.
Kot igralca drži, v trenerske ocene pa se ne bi spuščal. Na zvezi so zagotovo hoteli, da bo novi selektor naredil premik na motivacijskem področju, ker so vedeli, kakšen je Vujović. da v nas vzbudijo nova čustva.
Ste bili igralci takrat apatični?
V tistem obdobju smo padli v neko serijo, ko smo samo igrali tekme, ni pa bilo nobenih pretresov, ki bi jih potrebovali. Znotraj ekipe smo se lepo razumeli, vse je bilo super. Na trenutke je gotovo manjkalo to, da bi v garderobi drug drugega »nekam poslali«. Verjetno so na zvezi hoteli to spodbuditi. Končalo se je, kot se je. Saj ni še nič izgubljenega. Fantje s selektorjem Vujovićem imajo vse možnosti, da si izborijo olimpijske igre v Riu. Kvaliteto imamo, tako na igralskem kot na trenerskem področju. Prepričan sem, da bo zveza stala za svojimi odločitvami. To je tudi prav. Osebno se mi čas menjave ni zdel pravi. Leta in leta nekaj gradiš, potem pa te odrežejo tik pred ciljem. To me je prizadelo. To vedo vsi, tudi v vodstvu zveze. Toda to ni niti malo vplivalo na mojo željo, da bi še naprej igral za reprezentanco in hodil proti cilju, ki je bil Rio.
Toda zdaj ste dokončno pokopali ta cilj. Dokončno ste prekrižali Rio.
Da. Konec je. Konec je te poti.
Precej čudno se sliši iz vaših ust, da se poslovite na tak način, saj ste bili toliko let gonilna sila reprezentance. Povejte še, zakaj ste imeli na dresu številko 50, in ne 30.
Prej sem imel številko 5. Potem sem imel 30, ker je hčerka rojena 30. v mesecu. Potem se mi je rodil sin 9. 11. 39 mi ni bila všeč, ampak če je 9 in 11 20 in če seštejemo 20 in 30, dobimo 50. Združil sem datuma obeh otrok.
Govorilo se je tudi, da sta bili obe tekmi z Makedonijo prirejeni za stave.
Kateri tekmi?
Prijateljski tekmi pred kratkim, ko sta se obe končali z remijem.
Spet o tem sprašujete mene, ki sem tako ali tako zaznamovan. Ampak prirediti rokometno tekmo na neodločen rezultat in to dvakrat je pa res vrhunsko. Tega pa še nisem slišal. Tega res ne verjamem.
Kako pa se je končala vaša zgodba s prirejanjem tekme v francoski ligi?
Ni še končano. Od vsega viharja smo dobili smešne kazni. Dobil sem kazen 8000 evrov. Zagotovo bi plačal, saj me odvetnik stane dvakrat več, toda s tem, ko bi plačal, bi priznal, da sem kriv. In takoj potem bi dobil odpoved v klubu. Edini od vseh sem ostal v Montpellieru. Vsi smo se na kazen pritožili. Po mojem mi tudi v klubu verjamejo, saj sem edini, ki sem ostal. Če mi ne bi verjeli, verjetno ne bi bil več tu. Ampak bomo videli, kaj se bo dogajalo. Po tej sezoni pride v poštev tudi menjava kluba. Še vedno imam ambicije, da pridem na zaključni turnir lige prvakov. Ni veliko klubov, pet ali šest, ki so tako močni, da lahko računajo na to. Upam, da bo priložnost, da zamenjam okolje pri 31 letih. V klubu imamo dogovor, da lahko grem, če bo priložnost, sicer pa ostanem do konca pogodbe, ki se mi izteče junija 2017. Upam, da se bo zadeva s stavami do takrat končala. Menim, da če bi imeli kaj oprijemljivega, bi že udarili z vsemi silami. Je pa res, da je to madež, ki ga ne moreš nikoli sprati, pa ne glede na to, ali si kriv ali ne. Verjamem, da bo do konca te sezone drugostopenjsko sodišče končalo zadevo.
