Selektor je izrekel precej krepkih na vaš račun, potem vas je kljub dogovoru vrgel iz reprezentance, vi pa ste se vseeno vrnili. Marsikdo bi rekel: Kaj mi je tega treba! Če ste hoteli igrati brez mene, pa igrajte! Kako lahko igralec požre svoj ponos, svoj ego, in se vrne?
Tako kot govori selektor s svojega stališča, lahko tudi jaz povem svoje stališče. Ko je govoril na novinarski konferenci, sem se počutil prizadetega in užaljenega. Ampak ne s profesionalnega stališča. Prenesem vsako kritiko. Vem, da nisem popoln, vem, da nisem super dober, in vem, da mora vsak, ki se ukvarja s športom, napredovati vsak dan. Bolj me je bolelo po človeški plati. To sem mu tudi povedal, in kot kaže, se ga je tudi dotaknilo, ko sem odgovoril prek medijev. Če bi bil takrat »čefur«, se sploh ne bi vrnil v reprezentanco in se ne bi odzval ponovnemu klicu. Toda to je močnejše od mene. To, da si s fanti na pripravah, da vse doživljaš skupaj z njimi, vse treninge, napore, druženja, smeh in tudi slabo voljo in nervozo. Tega ti nihče ne more poplačati.
Torej ste svoj ego podredili ekipi, s katero ste preživeli ogromno lepih in tudi slabih trenutkov?
Drži. Tudi moja žena ima prednike »od spodaj« in mi je rekla, da po taki kolobociji ne bi igrala za reprezentanco. A sem ji rekel, da jaz pa bi. Potem pa, ko se je zgodilo drugič, ko sem bil že doma in nisem bil med potniki za Poljsko, mi je rekla, da če grem zdaj nazaj, sem res »smotan«. Pa sem ji rekel, da ne morem drugače. Da je to nekaj večjega od mene.
CELOTEN INTERVJU SI LAHKO PREBERETE NA TREH STRANEH DANAŠNJE TISKANE IZDAJE EKIPE SN
