Medtem ko so njuni "rojaki" korakali proti zgodovinskemu podvigu in finalu svetovnega prvenstva, sta Al-Suwaidi in Bamutref na drugem koncu mesta s svojimi milo rečeno nenavadnimi odločitvami dvigovala pritisk marsikomu v dvorani Al Sadd.
Bilo je to popoldne, ko sta se razočaranje in jeza prepletala z zmedenostjo in po katerem se je denimo veliki Mikkel Hansen upravičeno spraševal, kam plove rokomet. Bilo je to tudi popoldne, ko so bile obrambe vratarjev redke kot dež v Katarju, ko je strelski dvoboj dveh levorokih revolverašev Dragana Gajića in Lasseja Svana s 13:12 dobil Danec in ko je desna stran danskega napada zabila dvajset golov.
Slovenci po tisti francoski učni uri, Danci po dramatičnem porazu v zadnji sekundi proti Špancem, vsaj v teoriji bi morali večji psihološki davek plačati Skandinavci. In res, varovanci Borisa Denića so začeli obetavno, v napadu je bil razpoložen Klemen Cehte, zelo solidno je delovala tudi obramba, in čeprav se Primož Prošt ni sestal z žogo, je bila Slovenija vse tja do sredine prvega dela korak, dva spredaj.
Težave so nastopile, ko je v 12. minuti z bolečim izrazom na obrazu z igrišča odšepal kapetan Uroš Zorman, v nadaljevanju je bilo znova premalo odločnosti, nastopil je sedemminutni strelski mrk, desno krilo Lasse Svan pa je imel velik dan in je neusmiljeno kaznoval vsako napako.
Član Flensburga je samo v prvem delu brez zgrešenega strela zabil osem golov, Proštu pa predstavil celotno paleto strelov. Mojstrsko. Danci so sredi prvega polčasa z igralcem manj dvakrat zadeli in na ta način kronali delni izid 7:0, ki je korenito zasukal potek tekme.
Slovenska obramba je razpadla po šivih, Gorazd Škof je šele v 21. minut vpisal sploh prvo obrambo slovenskih vratarjev in vse je kazalo, da bo podobno kot proti Francozom vsega konec že krepko, krepko pred zadnjim zvokom sirene.
A Slovenci niso razpadli, vrnitev v igro pa jim je omogočila globlja obramba, proti kateri se danski dinamit ni znašel. Minus štiri ob polčasu je bil znosen zaostanek, v oči pa je bodlo kar 19 prejetih golov.
In kot da Slovenci ne bi imeli že sami s sabo dovolj problemov, sta na začetku drugega dela na sceno še bolj odločno stopila katarska sodnika. Najprej sta po prerivanju na črti pokazala rdeči karton Mateju Gabru, za nameček razveljavila še gol, le nekaj minut pozneje pa Gabru v družbo na tribuno vehementno poslala še Miho Žvižeja.
In ko je kazalo, da bo to še eno mučno čakanje na zadnji zvok sirene, so se Slovenci z delnim izidom 4:0 približali na "le" minus tri. Da je vrag odnesel šalo, je uvidel tudi Gudmundur Gudmundsson, ki je v igro vrnil Mikkela Hansena, in dve slovenski napaki pozneje je ugasnila še zadnja iskrica upanja.
"Danes je bila spet zanimiva tekma, če gledamo z rokometnega vidika, čeprav vprašanje, koliko ima današnja tekma sploh veze z rokometom. To je bila tekma brez vratarjev, obramba vratarjev je bila tako na eni kot na drugi strani velika redkost. Oni so se v tem bolje znašli, zadevali so, ko je bilo treba, mi po drugi strani nismo, naredili smo več prebijanj kot oni, njihovi vratarji imajo sedem, naši štiri obrambe in tu ležijo tisti trije goli razlike," je črto pod tekmo potegnil Denić, ki ga že dolgo nismo videli tako redkobesednega, medtem ko je njegov kolega na nasprotni strani Gudmundur Gudmundsson izpostavil predvsem izjemno individualno predstavo svojega desnega krila. "Nismo začeli dobro, a po petih, šestih minutah smo le strnili vrste, pa čeprav mislim, da skozi srečanje v obrambi nismo igrali dobro. Slovenija je neugodna nasprotnica, ima veliko tehnično dobro podkovanih igralcev. Po navadi ne izpostavljam posameznikov, a tokrat ga moram, redko se namreč zgodi, da nekdo zabije trinajst golov iz prav toliko poskusov, in zatorej čestitke Lasseju Svanu."
A tekma ne bo ostala v spominu samo zaradi redko videnega strelskega šova 31-letnega desnega krila. Da bi krivdo za poraz prevalili le na rameni možakarjev v črnem, za katera sicer močno dvomimo, da sta sposobna preteči Cooperjev test, kaj šele to storiti v nekem doglednem času, seveda ne bi bilo prav oziroma bi si s tem mazali oči.
Tudi slovenski rokometaši imajo namreč nemalo oziroma kar glavnino zaslug za še četrti poraz na prvenstvu, kot da bi se še enkrat več ustrašili velikega imena. A ko rokometaš Hansenovega kova stisk roke pospremi s tistim "sorry", potem ...
