Bil je še en običajen večer v Dohi. Na ulicah ni bilo zaznati veselja, še manj kakšne evforije, niso se prevažali v avtomobilih, ovešenih s katarskimi zastavami, in niso trobili pozno v noč. No, trobili so, a zato ker je tu vztrajno pritiskanje na hupo del folklore oziroma vozniške kulture. Ni pa imelo to niti najmanjše zveze z dogajanjem v dvorani Lusail, kjer se je v sredo zvečer pisala zgodovina katarskega športa.
Rakete niso razsvetljevale neba, na ulici tudi tisto noč ni bilo praktično nikogar, le v hotelskem baru je bilo mogoče opaziti trojico v drese katarske reprezentance odetih posameznikov, ki so se med seboj pomenkovali v – španščini. Rokomet je tukajšnjim prebivalcem še vedno španska vas. Navkljub Špancu, ki je v poldrugem letu skoraj iz nič sestavil ekipo, ki je zdaj med štirimi najboljšimi na zemeljski obli.
Lahko ga sovražiš, lahko ti gre na živce, lahko mu očitaš marsikaj, a neznanja in slabih rezultatov mu ne moreš. Je mojster svojega poklica. Ni si naključno na julijskem žrebu izbral skupine A, v kateri je bila tudi Slovenija, vsak korak je bil dobro premišljen. Ni zaman že enajst mesecev pred prvenstvom zbral skoraj vseh kandidatov in začel maratonskih priprav. Vse to je bil del mojstrskega in do potankosti izdelanega načrta, ko ni bilo nič prepuščenega naključju in ko ni bilo nič nemogoče, tako so mu šejki med drugim kupili Danijela Šarića, in da bi imela ekipa kljub popolni nezainteresiranosti lokalnega prebivalstva primerno spodbudo tudi s tribun, še zgoraj omenjene navijače iz njegove rodne Španije.
In nekaj mesecev pozneje je s sodniškim vetrom v jadrih katarsko barko, na kateri sta sicer le en ali dva avtohtona Katarca, Valero Rivera prikrmaril do boja za medalje na svetovnem prvenstvu. Potem ko je Borut Maček prvenstvo v Španiji s Katarjem končal na dvajsetem mestu, bo stari maček iz Zaragoze dve leti pozneje najmanj četrti.
Mu lahko uspe klasičen hat-trick? Lahko po azijskem prvenstvu in azijskih igrah osvoji še tretji naslov v poldrugem letu dni, ob katerem bi bila seveda tista prva dva povsem nepomembna, da ne rečemo ničvredna? Si lahko po Aziji podredi še svet?
Težko verjetno, ne vidimo načina, kako bi lahko Katarci denimo premagali Francoze, toda kdo bi si še pred tednom, dvema mislil, da bo Katar zaigral v današnjem polfinalu s Poljsko. Vsej športni diplomaciji navkljub, ki je marsikoga pripeljala do prepričanja, da bosta šele Rio in v še večji meri svetovno prvenstvo v Franciji razkrila realno vrednost in realen domet te reprezentance. Ko bo padla na realna tla, nekateri pa so šli še dlje in so prepričani, da kmalu po tistem, ko bo padel zastor na 24. svetovno prvenstvo, ne bo ostalo prav dosti od katarskega rokometa.
A o tem bo sodil čas, danes pa bo Katar igral za finale, danes bo Katar zaigral v polfinalu kot tretja neevropska država po Tuniziji (2007) ter Egiptu (2001). In četudi mu bo spodletelo kot prvemu pripeljati azijsko oziroma neevropsko državo v finale SP, se bo lahko Rivera z zadovoljstvom ozrl na opravljeno delo v puščavi. Ter na vilo, luksuzni avto in nekaj sto tisočakov na računu, kar so mu radodarni šejki do zdaj bojda podarili v zahvalo. Ni slabo za poldrugo leto dela.
V zadnjih dneh so mu nataknili že marsikateri bolj ali manj originalen vzdevek, eden pa se je še posebej vtisnil v spomin. Vzdevek, ki so ga pred mnogo leti nadeli nekemu prav tako briljantnemu taktiku sicer nekih povsem drugačnih bojišč, Erwinu Rommlu. Puščavska lisica.
