Januarja 2012 je bilo v Srbiji nemalo stvari podvrženih improvizaciji, a vse skupaj je imelo dušo, za nas, nedolgo tega bratski narod, morda še toliko bolj, tako da smo tudi ob kakšnem organizacijskem spodrsljaju rade volje zamižali na obe ali pa vsaj na eno oko. Pred dvema letoma se v Španiji nad organizacijo nismo mogli posebej pritoževati, a vse skupaj je bilo že neprimerno bolj brezosebno, Španci so pač vložili ravno toliko, kot so morali, nič več, nič manj.
V Katarju o kakšnih čustvih ni ne duha ne sluha, armada prostovoljcev z vsega sveta je sicer ustrežljiva, a se vendarle drži na določeni distanci, pogoji za delo pa so najenostavneje povedano takšni, kot bi si jih želeli vedno in povsod.
O dvoranah je bilo prelitega že dovolj črnila, sploh tista v Lusailu, ki se bohoti sredi ničesar, sredi puščave, je poglavje zase, saj je že na prvi pogled jasno, da arhitekti niso bili omejeni ne s prostorom ne s časom in seveda še najmanj z denarjem. Udobno in razkošno je povsod, na novinarski tribuni, v press centru, v hotelu in v jedilnicah, da o VIP-ložah, kamor noga navadnega smrtnika sicer v teh dneh ne more zaiti, niti ne govorimo.
ZA PRSTE OBLIZNIT
Če si na tekmovanjih na severu stare celine v najboljšem primeru dobil bolj za silo obložen sendvič, kokakolo, kakšen dan, dva star krof ali pa si bil obsojen na goltanje hamburgerjev v restavraciji s hitro prehrano, so Katarci poskrbeli za tri obroke na dan, v katerih kulinaričnih specialitet ne manjka. Morda ne ravno za prste obliznit, okusno pa vsekakor, tudi ob pogledu na press center, sploh tistega v dvorani Lusail, ki bo gostila zaključne boje, pa se figurativno rečeno marsikateremu predstavniku sedme sile pocedijo sline.
Tukajšnjim prebivalcem je rokomet bolj kot ne španska vas. Vsi ti imigranti iz Indije, Šrilanke, Filipinov in ostalih držav prisegajo predvsem na kriket, avtohtoni Katarci po drugi strani na sokolstvo, kamelje dirke in seveda nogomet.
Niso sicer odkrivali tople vode, saj je ne nazadnje miza še vedno miza, stol pa stol, a udobje je vendarle beseda, ki prva pride na misel. Ni tu stiskanja, prerivanja in borbe za svoj košček delovnega mesta, press center v dveh nadstropjih ponuja delovne pogoje, ki omogočajo v prvi vrsti nemoteno delo.
In če še enkrat potegnemo vzporednico z nekaterimi prejšnjimi prvenstvi, potem je morda celo najbolj opazna razlika pri transportu. Če s(m)o bili novinarji na prejšnjih velikih tekmovanjih bolj kot ne prepuščeni sami sebi, lastni iznajdljivosti in lastni denarnici, je tu za prevoz vrhunsko poskrbljeno. V vsak hotel in v vsako dvorano na vsake pol ure vozi avtobus, medtem ko imajo funkcionarji 24 ur na dan na voljo lastno vozilo z voznikom vred.
"KNOW-HOW" UVOZILI
Bi lahko našli organizacijsko pomanjkljivost? Morda, pravzaprav zagotovo, vedno se kaj najde, a to bi bilo pikolovstvo, ki bi spominjalo na iskanje dlake v jajcu. No, pa vendar, več smo pričakovali od tako imenovanih navijaških con, več smo pričakovali tudi navijačev, živce para gneča na cestah, a to so že zadeve, ki niso zgolj in samo v rokah organizatorjev.
Da bi privabili tistega navijača več na tribune, so storili marsikaj, globoko segli v žep, na takšen ali drugačen način kupili navijače, med drugim za en večer pripeljali glasbene zvezde, kot so Pharrell Williams, Gwen Stefani in Jason Derulo, ki je nastopil sinoči, vse skupaj pa ni prav dosti pomagalo, tukajšnjim prebivalcem je rokomet bolj kot ne španska vas. Vsi ti imigranti iz Indije, Šrilanke, Filipinov in ostalih držav prisegajo predvsem na kriket, avtohtoni Katarci po drugi strani na sokolstvo, kamelje dirke in seveda nogomet.
Zanimivo, Katarci so dali denar, priskrbeli so infrastrukturo, za tako imenovani "know-how" oziroma vsebino pa so se v veliki meri ozrli prek meja in tisti vsebinski del raje prepustili drugim oziroma, bolje rečeno, so ga uvozili. Ne vmešavajo se v stvari, na katere se ne spoznajo, tako da so določene naloge prepustili tistim, ki jih že obvladajo.
Med drugim tudi informacijski del oziroma odnose z javnostjo, kar na primer pomeni, da je kolega Žika z Balkan Handballa eden od treh uradnih poročevalcev iz dvorane Al Sadd, Dunajčan Björn Pazen je šef medijskega centra v Duhailu ... Domača sedma sila po drugi strani neumorno kroži med ostalimi novinarji z vsega sveta ter zastavlja vedno ena in ista vprašanja. Kaj je dobro, kaj manjka, kaj bo ostalo v spominu, kaj bi veljalo spremeniti, vse z namenom, da bi bilo čez sedem let res vse tako, kot mora biti.
Ker vse to je namreč šele začetek, vse to je zgolj in samo predigra za tisto pravo stvar, ki bo sledila leta 2022. Za svetovno prvenstvo v nogometu, ko naj bi spremenili oziroma bolje rečeno omilili tudi zakonodajo in ko naj bi v navijaških conah pivo teklo v potokih.
