Da prvenstva še ni konec, da se morajo zbrati in posel opraviti do konca, da ni enako prvenstvo končati kot osmi ali peti, da si ne smejo še bolj zakomplicirati življenja in pod vprašaj postaviti kvalifikacij za olimpijske igre. Ker v teoriji kvalifikacije za Rio kot zadnje prinaša sedmo mesto, v praksi pa bo po drugi strani bržkone zadoščalo že deveto.
In čeprav se seveda lahko strinjamo z vsemi naštetimi oguljenimi in že (pre)večkrat slišanimi frazami, pa lahko na naslednji dve tekmi Slovenije gledamo tudi oziroma predvsem kot na povsem odvečni. Pred dvema letoma v Španiji se denimo sploh ni igralo za mesta od pet do osem, saj se niso delile vozovnice za kvalifikacije, kar je samo po sebi dovolj zgovorno.
Na turnirju so nas pokopale izgubljene žoge, zaradi katerih so že v prvem polčasu naredili razliko, po kateri jih enostavno nismo mogli več ujeti. Tega si ne smemo privoščiti, krila v protinapadih neusmiljeno kaznujejo napake, če vratar ubrani nekaj žog in vrže neposredno v protinapad, si hitro v škripcih, ne moreš tako hitro zabijati, kot lahko oni obrnejo. Organizirano, zbrano na dolge napade, da pridemo do priložnosti, nikamor se nam ne sme muditi s prehitrimi streli. Brezglava igra nas lahko drago stane.
A kar je, je, in če so že tu, potem bi res veljalo posel korektno opraviti do konca in častno skleniti prvenstvo, navsezadnje je razlika med petim in osmim mestom resnično precejšnja. Bržkone celo predstavlja razliko med uspešnim in malo manj uspešnim, da ne rečemo kar skromnim prvenstvom. Med solidno štirico in kilavo trojko. Četrtfinalu in izpolnjenemu cilju navkljub bi trije porazi v nizu vse skupaj postavili v precej slabšo luč.
NA DANSKEM NI NEGATIVNOSTI IN PESIMIZMA
Najbrž se ni enostavno pobrati in se namesto v boj za kolajne podati v neki repasaž oziroma finale B, če se izrazimo v veslaškem žargonu. Za Dance še toliko bolj, če so bili namreč Slovenci svetlobna leta daleč od polfinala, so namreč Mikkel Hansen in druščina brez boja za kolajne ostali dobesedno v zadnji sekundi. Vrata jim je pred nosom brez kančka usmiljenja zaloputnil Joan Canellas in po dveh finalih (Španija 2013 in Danska 2014) so se tokrat poslovili že po četrtfinalu.
Gudmundur Gudmundsson je bržkone upal na drugačen debitantski nastop na velikih tekmovanjih, čevlji Ulrika Wilbeka so se resnično izkazali za velike. "Za Dance predstavlja to veliko razočaranje, z novim trenerjem so imeli veliko bolj smele načrte kot pa izpad v četrtfinalu. Zagotovo je bil to šok," je mnenja Sebastian Skube, ki jih dobro pozna, saj je od letošnje sezone član tamkajšnjega Bjerringbro Silkeborga.
Zagotovo šok, sploh glede na način, a severnjaki kot severnjaki najbrž ne bodo v slogu Balkancev še dva, tri dni premlevali in debatirali, kako in zakaj so izgubili. "Ne, nikakor, pol ure po tekmi so morda še slabe volje, potem pa gredo naprej. Tam ni negativnosti in pesimizma, to je čisto drugače kot v Sloveniji, vseeno pa je ostalo zapisano nekje v podzavesti, saj so računali na kolajno in finale, to dobro vem. In morda je tu naša možnost."
PO STARI GARDI ŠE NOVI VAL
Na Danskem, sploh pa v Bjerringborgu so vedno cenili slovenske rokometaše, poleg Skubeta so tam pred leti igrali tudi Goran Kozomara, Primož Prošt in Miha Žvižej, ki o Danski govori kot o svoji drugi domovini, navsezadnje iz dežele Hansa Christiana Andersena prihaja njegovo dekle. "Med našo tekmo bo zagotovo navijala za Slovenijo, tudi ko igramo na Danskem, navija za nas. Danci s tem nimajo težav, razumejo, zakaj navija za Slovenijo in zakaj navija zame," skozi smeh pravi najbolj bradati mož v slovenski reprezentanci, ki bo še dolgo pomnil uvodne minute sredinega dvoboja. Ko mu je velik Thierry Omeyer zaustavil vse štiri strele, kar je bila zlovešča napoved tistega, kar je sledilo.
"Ne, nisem ga sanjal. Ubranil je dve, tri žoge, ki so bile lahko ubranljive, bili so namreč to slabi streli z desne stvari in on je zanesljiv na teh žogah. Poseduje seveda kakovost, da lahko to ubrani, navsezadnje govorimo o enem najboljših vratarjev. O vratarju, ki sodi med tri najboljše, pa čeprav jih je med seboj težko primerjati, a zagotovo je eden izmed najboljših. Že vso prvenstvo ima visok odstotek, s tem se ne obremenjujem preveč, jutri je nov dan in na nasprotni strani nov vrhunski vratar." Za opisom vrhunski vratar se seveda skriva Niklas Landin. Če je Omeyer stara garda, je 26-letni Landin predstavnik novega vala.
TRIJE POLFINALISTI S PREJŠNJEGA
Landin, kladivo Mikkel Hansen, eden najboljših krožnih napadalcev Rene Toft Hansen, ubijalski krili Hans Lindberg in Anders Eggert ... Ekipa, ki jo je marsikdo videl v finalu, a tako kot Slovenci, Hrvati in Nemci se bodo Danci v senci boja za kolajne v naslednjih dveh dneh borili za peto mesto.
Trije polfinalisti s prejšnjega SP in znova vzpenjajoči se Nemci, ki sicer sploh ne bi smeli biti tu. Pisana druščina, ki jo lahko postavimo ob bok tisti, ki se bo borila za kolajne. "Na koncu, ko pogledaš teh sedem ekip, ki so nam delale družbo v četrtfinalu, vidiš, da so to same vrhunske zasedbe. Večino, razen morda Katarcev, smo pričakovali v boju za kolajne, ponje so tudi prišle. Kar malce nenavadno, če ne kar smešno, je, da izgubiš bitko za polfinale, pa potem naslednji dan igraš z Danci, ki bi na kakšen drug dan zagotovo igrali v finalu. Mi nismo imeli nobenih možnosti, Francozi so bili vsaj za razred boljši, drugod pa so odločale malenkosti, nianse. Španija in Danska, Hrvaška in Poljska ter Katar in Nemčija, odločale je žoga, morda dve."
Pred Slovenci je torej danes ob 16.30 neke vrste popravni izpit, potem ko so v sredo padli skoraj brez izstreljenega naboja, bodo danes v prvi vrsti želeli popraviti vtis. Danska pa je vse prej kot prikladna nasprotnica za popravljanje vtisa, a tako je to v zaključku svetovnega prvenstva, ko ostane le še elita elite. In prav v tem lahko Slovenci iščejo tolažbo in optimizem po sredini lekciji. Da so v istem "šmornu" kot Danska, Hrvaška in Nemčija. Imenitna družba, to smo menda že zapisali.
