Dnevnik iz Dohe: Bistvo je očem nevidno

Bilo je pred dnevi v enem izmed nakupovalnih središč ob pogledu na številne od glave do peta zakrite ženske, ki so si podajale kljuke trgovin modnih velikanov, kot so Gucci, Louis Vuitton, Prada, Versace in Dior. Na te, vsaj na prvi pogled enolične, v črne feredže in hidžabe odete muslimanke, ki so se iz priznanih butikov, kjer gredo cene v nebo in kjer je črna feredža še vedno zgolj in samo črna feredža, vračale otovorjene s številnimi vrečkami, ki so v sebi najbrž skrivale vse, od parfumov, kostimov, nakita pa do elegantnega, čipkastega, da ne rečem kar erotičnega perila.

Na lastne oči se sicer še nisem prepričal, a bojda se pod vsemi temi črnimi pregrinjali skrivajo po zadnji modi odete ženske, ki bi se brez težav lahko sprehodile po modnih prestolnicah, kot sta Milano ali Pariz. In ki se za štirimi zidovi v krogu svoje družine, ko odložijo črno pregrinjalo, prelevijo v elegantne in urejene gospe ter gospodične, ki dajo za in na manikuro in pedikuro prav toliko, če ne še več, kot denimo gospe in gospodične v New Yorku ali Ljubljani.

Čemu in za koga sta bili sicer le dve vprašanji, ki sta se mi ob tem porajali, predvsem pa kakšen smisel ima zapravljati tisoče in tisoče evrov, če tega ne moreš/želiš/smeš pokazati širnemu svetu? Je Versace pod črnim pregrinjalom še vedno Versace ali le pregrešno draga podloga? Kot pravi moj sodelavec, gate so gate, kakorkoli jih obrneš, saj jih nihče ne vidi.

Neki drugi kolega je potegnil še eno drugo zanimivo vzporednico. Da je to podobno, kot da bi imel ferrarija ali vsaj mercedesa najvišjega razreda ves čas skritega oziroma parkiranega v garaži. Nam, recimo temu zahodnemu svetu, v katerem se pogosto gleda na sosedov vrt, je to pač težko razumljivo, če ne kar nepredstavljivo, tu, v arabskem svetu, je to nekaj povsem običajnega.

Kakšno nasprotje torej od naših krajev. Spomnim se denimo, kako ponosno so na dan mrtvih na vaškem britofu paradirale lokalne gospodinje in razkazovale svoje krznene plašče, ki so jih morda enkrat, dvakrat letno vzele iz omare. In kako bi trpele, če bi morale vse to skriti pod črno pregrinjalo, ki jih ne bi delalo prav nič drugačne, prav nič bolj »hip« od sosede v ulici.

Pa čeprav je bistvo navsezadnje očem nevidno, vsaj tako nas uči lisica iz Malega princa.