Pravijo, da je maščevanje jed, ki je najbolje servirana hladna. In po štirih letih je bila jed vsekakor primerno ohlajena.
Pravzaprav je prav neverjetno, kako je bila ta tekma podobna tisti izpred štirih let, le da sta moštvi tokrat zamenjali vlogi. Madžari so imeli še sedem minut pred koncem vozovnico za Katar trdno v svojih rokah, a potem podobno kot Slovenci pred štirimi leti padli v črno luknjo, ko je tekmečeva mreža kar naenkrat postala in ostala začarana. V peklu Rdeče dvorane, ki postaja tisti pravi dom slovenske reprezentance, so šli iz napake v napako, za nameček je Škof spustil roleto, in kar se je še ob odmoru zdelo misija nemogoče, je postalo vse prej kot to.
Feniks iz pepela
Morda je prav to največja odlika te reprezentance. Da se nikoli ne preda, da ne razpade. Ko bi kakšna po imenih morda celo bolj zveneča predhodnica razpadla po šivih, oni igrajo dalje. V preteklosti bi vrgli puško v koruzo, če ne že v zaključku tekme v Veszpremu, pa po tistih minus tri ob polčasu, ki so pravzaprav pomenili minus sedem, skoraj zagotovo. A iz slačilnice so tokrat prišli le še bolj odločni. Denić pravi, da je bil najbolj miren človek v dvorani, saj je vedel, da bo slovenskih pet minut enkrat prišlo. In res, ko je nastopilo teh pet oziroma sedem minut, Nagyju in druščini ni bilo pomoči. Ko smo novinarji počasi že pripravljali besedila in neprijetna vprašanja o koncu nekega obdobja, se je dvignil slovenski feniks iz pepela. "Blitzkrieg", ki je za seboj pustil opustošenje in nas popeljal v puščavo. Madžari še dolgo v noč niso doumeli, kaj jih je zadelo in kaj so uspeli zapraviti. Kot pred štirimi leti Slovenci. Vse se enkrat vrne.In vrnilo se je v večeru, ko so bili dokončno pokopani duhovi iz preteklosti. Slovaška 2008, Madžarska 2010 in Belorusija 2013 ter vmes še Islandija in Ukrajina. Slednja novembra, ko se je zdelo vsega konec in ko so v to zgodbo verjeli le še redki. A ni važno, kolikokrat padeš, da se le vedno znova pobereš.
