Sproščen, zabaven, vselej nasmejan, ob tem pa človek, ki točno ve, kako mora opozoriti nase. Ideja z brki je bila odlična marketinška poteza, ki bi jo povleklo le malo slovenskih športnikov. Smučanje prostega sloga sicer tudi pri nas najbrž nikoli ne bo doseglo priljubljenostjo alpskega smučanja ali smučarskih skokov, Filip pa po tej strani morda zaostaja le za Tino Maze in Petrom Prevcem. Marsikateri slovenski športnik bi se lahko od njegove sposobnosti, kako zna opozoriti nase, marsičesa naučil.
Druga stvar je, da se Filip zna zmotivirati in doseči vrhunec forme prav takrat, ko je to najbolj pomembno. Do zdaj se ga je na velikih tekmovanjih držala smola, ki je s padcem in poškodbo vrhunec dosegla prav na OI v Sočiju. Tokrat se mu je nasmehnila sreča, ki si jo je glede na vložen trud tudi več kot zaslužil. Pri tem ne gre spregledati, da se Filip na to sezono in SP ni pripravljal z reprezentanco, ampak s svojo ekipo v Švici pod pokroviteljstvom Red Bulla, v kateri sta ob njem in trenerju Guillaumu Nantermodu tudi že 40-letni Čeh Tomaš Kravs in 22-letna dosedanja svetovna prvakinja ter včeraj tretja, Švicarka Fanny Smith. Nantermod sicer ni njegov uradni trener, ampak z njim samo dela.
Ne da bi želel kogarkoli podcenjevati ali razvrednotiti čigavo delo, a nehote se takoj vsiljuje vprašanje, ali bi Filip osvojil naslov svetovnega prvaka tudi v primeru, da bi še naprej vztrajal pri treningih pod okriljem Smučarske zveze Slovenije in trenerja Primoža Vrhovnika. Še novembra na zvezi nihče ni natančno vedel, ali Filip sploh trenira, s kom trenira, kje trenira ... Če se prav spomnim, tudi direktor Jurij Žurej takrat tega ni natančno vedel, kakor tudi ne, kako bodo Filipu pokrili stroške. Če si ob pomoči mame, ki skrbi za njegove finance, ne bi pomagal sam in si priskrbel zgoraj omenjenega pokrovitelja, zdaj gotovo ne bi pisali in govorili o novem svetovnem prvaku.
Sama po sebi se pri Mariborčanu ponuja primerjava s Tino Maze in njeno ekipo. Črnjanka je ravno tako zares »zacvetela« šele, ko se je odločila za samostojno pot. Nehote se postavlja vprašanje, koliko slovenskih zimskih športnikov bi bi bilo lahko bolj uspešnih, če bi šli po enaki poti. Pa to nikakor ne pomeni, da se dobrih rezultatov ne da dosegati tudi z ekipo pod okriljem zveze; skakalci so za to najlepši primer.
