Zelenci na obisku

Zelena velja za barvo pozitivnega, barvo zmage in Dolenjci so se že navadili, da gostovanje Olimpije pomeni njihovo zmago.

Ni pomembno, za katero tekmovanje gre, državno prvenstvo ali ligo ABA, ni važno, ali je začetek ali konec sezone ali pa je morda tekma nekje vmes, kot je bila tokrat. Ni pomembno niti, ali je Krka pred tem nizala zmage ali pa bila morda v negativni seriji, kot je bilo pred sobotnim obračunom.

Da o tem, kako nima nobene veze niti forma Ljubljančanov, sploh ne govorimo. Lahko pred tem izgubljajo ali zmagujejo, kot so pred tem srečanjem, ko pride na vrsto dvoboj v Novem mestu, je to neka posebna zgodba, svojevrstna tekma. Za zmaje vnaprej izgubljena.

V soboto so še enkrat več na Dolenjsko prišli polni optimizma, verjeli so, da je precej več dejavnikov na njihovi strani: pozitiven niz, boljša forma, manj težav s poškodbami, »daljša klop«, pa še kaj bi se našlo.

A pri načrtih so znova pozabili, da se igra v Novem mestu, kjer Olimpija praviloma postane drugo moštvo. Niso upoštevali, da se, ko stopijo na parket dvorane Leona Štuklja, iz zmajev spremenijo v zmajčke, spregledali so, kolikokrat že so v dolenjski prestolnici iz ekipe v zelenih dresih postali ekipa zelencev.

Tudi v soboto smo znova videli kolektivni kolaps. Do sredine tretje četrtine so Ljubljančani sicer še držali korak, in ravno ko bi, glede na težave Krke, prej pričakovali njen padec in vzpon Olimpije, je po izenačenju na 37 sledil potop Ljubljančanov. Načeti so bili že do konca tretjega dela igre, v zadnjem pa je tako ali tako igrala le še Krka. Oziroma Nebojša Joksimović in Matej Rojc. Olimpije ni bilo nikjer.

Še enkrat več so Ljubljančani sklonjenih glav zapuščali dvorano, še enkrat več se jim je v 40 minutah sesulo vse tisto dobro prej narejeno, še enkrat več so se spraševali, zakaj za vraga se jim v Novem mestu vedno ponavlja isto.

In na drugi strani so se v taboru Krke še enkrat več veselili uspeha v derbiju, še enkrat več so v gostovanju Olimpije našli tisti dodaten motiv, še enkrat več so krkaši zmajem dali lekcijo. Tako tisti na parketu kot oni ob njem. Aleksandar Džikić je pač znal znova bolje uveljaviti prednosti (oziroma skriti slabosti) svojega moštva, čeprav jih je (bilo) manj kot pri tekmecu, praktično brez napake je taktično oddelal dvoboj.

Aleš Pipan bi sicer resda lahko le širil roke in se držal za glavo ob vseh tehničnih napakah, ki so si jih privoščili njegovi varovanci, a bilo je tudi nekaj taktičnih, to pa je njegova domena. Povsem mogoče je sicer, da je naročal drugače, pa so igralci na igrišču ravnali po svoje, a če je bilo tako, je to spet njegov problem (in krivda).