Če je vrhunec, je tudi konec

Če kariere ne bi začel v tej nadvse urejeni državi? Bi bil tako uspešen tudi, če bi prve nogometne korake naredil v – recimo – mariborskem Železničarju? Ali pa če bi se kot kadet dokazoval v vrstah Jarenine? Bi pri Olimpiji znali iz njega narediti to, kar je danes, ko je za eno največjih odškodnin v slovenskem nogometu vseh časov prestopil iz Salzburga v Borussio iz Dortmunda?

Mnenja so bila deljena: nekateri so trdili, da bi njegova pot bržčas bila drugačna, a bi na koncu zaradi talenta, ki ga poseduje, vseeno uspel. So bili pa tudi takšni, ki so zagovarjali, da bi poniknil, da iz njega ne bi bilo nič, ker bi prej ali slej na njegovo pot stopil nekdo, ki bi našel takšen ali drugačen način, zakaj ga odpisati.

Še pred leti, ko je Kampl že opozarjal nase v članski konkurenci, so se pri nas po prsih tolkli takšni, ki so trdili, da je premajhen, presuh, preveč "furjast". Da ne razume koncepta šablonskega nogometa, da je preprosto preveč neubogljiv. Kakšen je bil kot nogometaš, ko je imel 10, 11 morda 12 let, ne vemo. A zagotovo je moral tako ali drugače izstopati. Na takšen ali drugačen način. Če ne bi, mu verjetno nikdar ne bi uspelo. Ne v nemškem nogometnem pogonu, ki vsako leto prežveči in izpljuni nešteto fantov, ki sanjajo, da bodo nekoč igrali v bundesligi in še kje, kjer se cedita med in mleko.

Kamplu je uspelo, čeprav je moral skozi s trni posuto pot. Pri Bayerju, kjer je vzklil, ni dobil prave priložnosti, zato je odšel na vedno nepredvidljivo potepanje po nižjih ligah. Najprej ni bilo uspešno in za trenutek se je že zdelo, da iz njega res ne bo nič. Nato je imel tudi srečo in vse, kar je sledilo, je danes že del legende o enem najboljših nogometašev, kar jih je Slovenija kdaj imela.

Toda čeprav mu gre priznati kakovost, čeprav se je treba strinjati, da je res všečen, atraktiven in zanimiv igralec, lahko hkrati mirne vesti zapišemo tudi naslednje: njegov prestop iz Salzburga v Borussio, ki je zanj plačala kar 12 milijonov evrov, ni vrhunec fantove kariere. Oziroma ne bi smel biti. Dejansko bi se morala njegova kariera zdaj šele zares začeti. Do zdaj je bilo lepo, to pa je tudi vse. Vendarle je Kampl do zdaj navduševal "le" v Avstriji. Drži, bil je član izjemno organiziranega in bogatega Salzburga, bil je pomemben del atraktivne zasedbe, ki je igrala res všečen nogomet in hkrati podrla številne rekorde, toda vendarle je bil to "le" Salzburg. Še v ligi prvakov med avstrijsko pustolovščino ni igral …

Vsekakor je občudovanja vredno, da se mu je za takšen znesek uspelo prodati v dortmundskega giganta, ki ima najzvestejše navijače med vsemi klubi v Evropi, ki je ne nazadnje še pred dvema letoma igral v finalu lige prvakov. Ampak selitev na kultni Westfalen resnično ne sme biti nekaj, s čimer bi se lahko zadovoljil. Res je, da nikdar več ne bo lačen, nikdar več mu ne bo treba skrbeti, ali bo imel dovolj denarja za plačilo vseh računov. Toda v nogometnem smislu je vendarle še revež; nekdo, ki mu dejansko ni uspelo še nič.

Počivanje na osvojenih lovorikah, ki to v bistvu sploh niso, bi bila najslabša mogoča poteza. Če se je Kampl že zadovoljil s tem, kar mu je do zdaj uspelo, je naredil usodno napako. Potem je to njegov konec. Ampak prepričani smo, da ni tako. Ker je bil vzgojen v nekem drugem okolju. V okolju, v katerem so mu vcepili za nas marsikatero težko razumljivo vrlino. Zaradi tega se je tudi zgolj nasmehnil, ko so v Sloveniji "strokovnjaki" hodili na odre in na ves glas vpili, kako iz tega vihravega fanta nikdar nič ne bo. Zdaj so jasno že utihnili, zdaj so tudi takšni, ki ponosno pravijo: "Saj smo vam govorili ..." Čeprav so menili drugače.

Leto 2015 bo za Kampla v marsikaterem pogledu prelomno leto. Prišel je do ravni, na katero je ponosen, toda hkrati je prišel tudi do prelomne točke, ki bo dala odgovor, ali je dejansko le nogometaš za avstrijsko ligo ali pa lahko navdušuje tudi v vedno močnejšem, vedno uglednejšem in vedno kakovostnejšem nemškem prvenstvu. Ali lahko igra v eni od treh najmočnejših lig na svetu. Zdaj je prišel na Handanovićevo raven, če želite. Zdaj je prišel v nov svet, svet velikanov. Do zdaj je navduševal v vasi, zdaj ga čaka velemesto. Bilo je lepo, zdaj se začenja zares.

Pri štiriindvajsetih je že zrel nogometaš, še malo in o njem nihče več ne bo govoril kot o mladem in nadarjenem nogometašu. Kmalu, zagotovo pa prej in ne slej, bo moral pokazati, kako trdo kožo ima, mi pa bomo dobili odgovor, ali bodo njegovi triki delovali tudi v bitki z branilci, ki bodo precej bolj čvrsti in neusmiljeni.

Sanjski Kamplov scenarij za leto 2015 je preprost: v Dortmundu postane eden ključnih mož Borussie, uveljavi se kot eden boljših igralcev v nemškem prvenstvu, postane ljubljenec navijačev in uresniči tudi reprezentančne sanje. Da, na izbrano vrsto ne smemo pozabiti: letošnje leto bo dalo odgovor na to, ali bomo igrali na evropskem prvenstvu v Franciji ali ne. S tem, ko je Kampl prestopil v Borussio, je na svoja pleča prevzel še večje reprezentančno breme.

Zdaj bo moral tudi v dresu z državnim grbom še precej bolj pritisniti na plin. Saj ne, da je v preteklosti za Slovenijo igral slabo, zagotovo pa imamo vso pravico zahtevati več. Od nogometaša za 12 milijonov evrov vsekakor.

Toda k sreči smo v preteklosti dobili že veliko indicev, zaradi katerih smo lahko vendarle mirni. Nemški nogometni stroj s slovenskim pridihom za zdaj še ni pokazal veliko slabosti. Naj bo tako tudi v prihodnje. Potem bo še morebitni tretji naziv Ekipinega nogometaša leta zgolj majhen dodatek večjim razlogom za nazdravljanje s penino ...