Javni zavod izgovorov

Ko sem počasi že začel dobivati občutek, da je v skoraj 24 letih naše samostojnosti slovenski klubski nogomet od nacionalne televizije vendarle prejel vse zahrbtne udarce in da teh v prihodnosti zagotovo ne bo več, se je zgodila včerajšnja komična odločitev o prestavitvi večnega derbija med Olimpijo in Mariborom na naravnost bizaren termin. Ki je bil izbran – o tem sem prepričan – zgolj zaradi še vedno pri nekaterih prisotne gromozanske želje po nagajanju športni panogi, ki je pri teh "dinozavrih" še vedno ožigosana kot tista za južnjake. Za tiste, ki so menda oziroma po njihovo na preprosto prenizki kulturni ravni, da bi lahko razumeli, kako je nogomet igra za brezbrižne puhloglavce in grehov polna zabava za neizobražene, neumne, butaste bedake. Med katere se, da ne bo pomote, s ponosom uvrščam tudi sam. Pa nisem nič od naštetega …

Izgovor, zakaj so enega od pri nas najbolj medijsko odmevnih športnih dogodkov prestavili na obskurni termin, ki je morda še najbolj primeren za stoto ponovitev kakšne manjšini namenjene oddaje, uradno sicer ni bil potrjen, a stoodstotno zanesljiv vir mi je prišepnil: televizijci so potarnali, da v koncu tedna, ko bo na sporedu smučarska zlata lisica, preprosto ni mogoče izpeljati prenosa še enega malce zahtevnejšega športnega dogodka. Pa ne samo v soboto in nedeljo, celo v ponedeljek bodo vsa razpoložljiva sredstva menda zasedena do te mere, da bi bil prenos iz Stožic preprosto neizvedljiv. Da je to pravljica za naivne otroke, je kristalno jasno. Ne nazadnje je lani nacionalka v istem koncu tedna izvedla prenosa biatlona na Pokljuki in smučanja v Kranjski Gori. Skoraj hkrati!

Tedaj so očitno nekje v shrambi še našli kakšno zaprašeno kamero, nekje za delovnim pultom je še bil kdo, ki ga ni okupiralo zgolj smučanje. Tokrat pa ne bo tako. Ni možnosti, nemogoče, neizvedljivo, ne gre, ne da se. Javni zavod izgovorov je znova udaril. Vojska delavcev se pred torkom ne bo vrnila z na tisoče kilometrov oddaljenega Maribora. Bog ne daj, da bi se pod parlamentom v soboto v dopoldanskih urah udrla tla. Ne smejo se! Če se bodo, ne bo v prestolnici nikogar, ki bi to lahko posnel in pokomentiral. Nacionalna televizija bo v Mariboru! Svet se mora ustaviti. In pika.

Če bi bilo nacionalki res mar za slovenski šport – kar bi ji glede na to, da živi tudi od njega, moralo biti –, bi se kakopak lahko potrudila in izvedla sobotni ali nedeljski prenos derbija. Če bi bilo komu mar. Kjer je volja, je tudi pot. Ko je volja, se prenaša vsaka pasja procesija. Pa če jo kdo gleda ali ne. Ko je ni, je pač ni. In ko je ni, se zgodi, kar se je: v soboto in v nedeljo je smučanje, slovenski narodni šport, nogomet naj se umakne. Na neki zakoten termin. Večni derbi v torek ob 17. uri? Saj se šalite. Kdo si sploh želi visoke gledanosti? Zakaj ne bi bila lahko nizka (oziroma bolje rečeno nižja, pa vendarle vseeno še vedno višja kot marsikaj drugega, za kar je in čas in prostor in volja in denar), če je lahko. Morda pa nekdo želi prav to? Da nekaj v tistem koncu tedna ne bi preveč negativno izstopalo. Oziroma nekaj, česar menda ne maramo, ne bi preveč pozitivno izstopalo. Je pa tudi tole: saj bi nacionalka, če bo že tako zasedena, prenos derbija zlahka prepustila neki drugi televizijski postaji, ki prav tako prenaša tekme nogometnega prenosa. Bi kdo umrl zaradi tega? Seveda ne. Ampak zakaj si ne bi vse vzeli zase, če si lahko. Pa kaj, če s tem številnim nagajajo. Komu mar, saj jim je vseeno za gledalce, njihove glavne sponzorje.

Prav nič ni narobe, da se nacionalna televizija tako posveti prenosu tradicionalnih smučarskih bojev na Pohorju. Prav je, da znamo posvetiti primerno mero pozornosti dogodkom, ki so del slovenske tradicije. In tudi prestavitev nogometnega derbija ni nekaj, česar se ne bi smelo narediti. Kar moti, je odnos. Kar moti, je norčevanje. Celo poniževanje. In da, tega smo do grla siti. No, pa saj je bržčas vseeno. Zanje bo to le še en pes, ki bo malce zalajal. Karavana pa bo šla, kakopak, mirno dalje.